Maribor, ki je premagal ocean, je potonil v močvirju Južne Amerike

Vse se je začelo z enim samim starim diapozitivom. Rok Kajzer, nekdanji novinar mariborskega Večera, je na spletu odkril diapozitiv obalne motorne potniške ladje Maribor, na premcu katere je jasno razviden mariborski grb. “Takrat sem sicer vedel, da so po Dravi plule ladje s tem imenom in da je imela Splošna plovba Portorož tovorno ladjo Maribor, a nisem vedel, kaj točno se skriva za to potniško ladjo. To je bil 'sprožilec', povod za raziskovanje,” se spominja Kajzer, danes avtor razstave o ladji, ki jo gosti Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran v portoroškem Monfortu.

Maribor ob vplutju v zadarsko pristanišče.

Foto: Jan Klokočovnik

Raziskovanje ni bilo enostavno. Ladja Maribor je pod jugoslovansko zastavo plula zgolj desetletje, a to je bilo pred več kot 70 leti. Informacije so bile redke in razpršene. Osnovni tehnični podatki so dostopni, toda fotografij in zgodb skorajda ni bilo. “Potreboval sem tri do štiri leta, da sem iz drobcev sestavil njeno zgodbo. Najprej razglednice, nato fotografije, veliko pa so mi pomagali spletni forumi ljubiteljev ladjedelništva, pomorstva in potovanj po Jadranu,” opisuje potek raziskovanja. “Potem ti v nekem trenutku posije sonce. Zame je to bil trenutek, ko sem ugotovil, da Hrvaški državni arhiv hrani tudi izjemne fotografije, na katerih je jasno videti, kakšna je bila ladja v resnici. Počasi se je zgodba začela sestavljati, dopolnjevali so jo še spomini, na primer pokojnega novinarskega kolega Branka Maksimoviča, ki je z ladjo celo potoval in ob tem zapisal nekaj svojih spominov,” še dodaja.

Foto: Jan Klokočovnik

Z magistralo je ladja izgubila svoj namen

Potniška ladja Maribor je merila 57,7 metra v dolžino in 8,78 metra v širino ter imela dva dizelska motorja MAN, vsak z močjo 1103 kW, ki sta ji omogočala plovno hitrost 15 vozlov. Na krov je lahko sprejela 500 potnikov, 25 ton tovora in ponujala 44 ležišč. Zgradili so jo v puljski ladjedelnici Uljanik. Splavili so jo 28. avgusta 1954, dokončali pa 30. junija 1955, ko so jo predali naročniku, Jadranski linijski plovidbi, današnji Jadroliniji. Maribor je imel še tri brate, pravzaprav sestrske ladje: Mostar, Novi Sad in Osijek.

Najboljše in najbolj kakovostne fotografije ladje hrani Hrvaški državni arhiv. Fotografije so dragocene, saj ponujajo pogled na palubo ter vso eleganco ladje od daleč in od blizu.

Foto:Jan Klokočovnik

Plul je na redni liniji med Trstom in Ulcinjem ter oskrboval kvarnerske otoke in otoke severne Dalmacije - med drugim Silbo, Olib in Pag. Največ spominov na ladjo tako danes hranijo prav prebivalci teh otokov. Zaton Maribora in njegovih sestrskih ladij se je začel z izgradnjo jadranske magistrale, ko se je zmanjšala potreba po obalni plovbi, navaja avtor razstave.

Zgrajena za Jadran, a kos tudi oceanom

Ladjo so leta 1966 prodali grškemu ladjarju, ki jo je preimenoval v Meltemi I (meltemi je ime grške severnega vetra). Leta 1977 so jo Grki prodali ekvadorskemu ladjarju. “To pomeni, da je ladja v nekem trenutku morala prepluti ves Atlantik, prečkati Panamski prekop in priti do svoje nove matične luke Guayaquil v tej južnoameriški državi. Obstajajo tudi podatki, da je plula po Tihem oceanu. Vsaj enkrat je obiskala tudi Galapaško otočje,” še pristavi Kajzer.

Čeprav so jo v Ekvadorju poimenovali po morskem bogu Neptunu, ji to ni prineslo sreče na morju. Mariborova pot se je končala tik pred največjo ekvadorsko luko Guayaquil, do katere je dostop z morja možen po reki. Ko je ladja čakala na vstop v pristanišče, jo je zajel požar. Gasilne ladje, ki so priskočile na pomoč, so pri gašenju nanjo zlile preveliko količino vode, zaradi česar se je nagnila. Odvlekli so jo v močvirnati del reke in jo delno potopili. To se je zgodilo leta 1984. Tam Maribor še danes počasi propada. •