Leila Winkler: "Generativna umetna inteligenca v resnici ne razume sveta"

Je namen Tedna možganov predvsem popularizacija nevroznanosti ali širši družbeni dialog o tem, kako možgani oblikujejo naše življenje?

"Namen Tedna možganov presega zgolj popularizacijo nevroznanosti. Gre za prostor, kjer se znanstvena spoznanja srečujejo z vsakdanjim življenjem in da, odpirajo širši družbeni dialog o tem, kako možgani oblikujejo naše doživljanje, vedenje in odnose. Res je, da je Teden možganov del mednarodne pobude Brain Awareness Week, ki spodbuja zanimanje za nevroznanost, vendar se hkrati odziva na vse večjo potrebo ljudi po razumevanju tega kompleksnega in interdisciplinarnega področja. V času poplave (dez)informacij se nam zdi ključno širši javnosti ponuditi dostop do preverjenih, strokovno utemeljenih vsebin, ki jih posredujejo visoko izobraženi strokovnjaki. Še posebej pomembno se nam to zdi v obdobju, ko zaznavamo upad zaupanja v znanost. Prav zato želimo ustvarjati prostor, kjer se znanje prenaša odgovorno, razumljivo in z zavedanjem njegovega širšega družbenega pomena."

Zakaj se vam zdi pomembno, da Teden možganov ni centraliziran, ampak nagovarja ljudi po različnih lokalnih okoljih?

"S tem, ko tovrstni dogodek izvajamo tudi v krajih, kot so Koper, Maribor, Murska Sobota, Tolmin in drugod, zmanjšujemo geografske in logistične ovire. Še posebej za ljudi iz manjših ali bolj ruralnih okolij je lahko udeležba na dogodkih v Ljubljani otežena - tako zaradi slabše prometne povezanosti kot tudi zaradi časovnih omejitev v vsakdanjem tempu življenja. Teden možganov se odvija med tednom, zato je dodatna vožnja v prestolnico za mnoge preprosto nerealna. Čeprav osrednji program v Ljubljani ponuja bogat in raznolik nabor vsebin, želimo kakovostne in strokovno podprte vsebine približati tudi tistim, ki jim takšni dogodki sicer niso enostavno dostopni. Z decentralizacijo zato ne širimo le dostopa do znanja, temveč tudi aktivno naslavljamo neenakosti v dostopnosti izobraževalnih in znanstvenih vsebin. Na ta način želimo spodbuditi zanimanje za nevroznanost in hkrati krepiti stik med stroko in širšo javnostjo po vsej Sloveniji, ne le v njenem osrednjem delu."

Letošnji koprski program se je zelo izrazito vrtel okoli strahu. Zakaj je prav strah danes tako primerna vstopna točka za pogovor o možganih in družbi?

"V bistvu je tako, da vsako leto Teden možganov povežemo z eno krovno temo, skozi katero osvetljujemo delovanje možganov - ta tema nato povezuje programe po vsej Sloveniji. Letos smo izbrali strahove sodobnega sveta, ker ponujajo zelo dostopno, a hkrati izjemno poglobljeno izhodišče za razmislek. Strah je namreč eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživlja skoraj vsak posameznik, zato se z njim zlahka poistovetimo. Prav ta univerzalnost omogoča, da skozi osebno izkušnjo odpiramo širša vprašanja - od nevrobioloških mehanizmov do družbenih odzivov. Hkrati pa se seveda, zdi tema danes še posebej aktualna, ker živimo v času, ko smo zaradi sodobnih medijev in hitrega pretoka informacij nenehno izpostavljeni dogodkom z vsega sveta. Čeprav se mnogi odvijajo daleč stran, jih naši možgani - zaradi evolucijsko pogojenih mehanizmov zaznavanja nevarnosti - pogosto doživljajo kot neposredne in osebno relevantne. To nikakor ne pomeni, da se globalnih dogodkov ne bi smeli zavedati ali se z njimi ukvarjati - pomembno je le razumeti, kako ti vplivajo na naše doživljanje, občutek varnosti, negotovosti in tudi tesnobe glede prihodnosti. Prav zato je torej »strah« danes tako primerna vstopna točka: omogoča nam, da povežemo individualno izkušnjo z delovanjem možganov in širšim družbenim kontekstom ter o tem govorimo na način, ki je hkrati strokoven in blizu ljudem."

Predavanje o nomofobiji odpira vprašanje "strahu pred odklopom". Kdaj je telefon še orodje, kdaj pa že psihološka opora brez katere težko zdržimo?

"Omenjeno predavanje o nomofobiji, ki ga je v okviru Tedna možganov v Kopru izvedla doc. dr. Vesna Posavčević, nam je odgovorilo na točno to vprašanje. Telefon je v osnovi izjemno uporaben pripomoček - omogoča nam komunikacijo, dostop do informacij, organizacijo časa in vsakodnevnih obveznosti. Težava nastane, ko njegova uporaba preseže instrumentalno vrednost in začne zadovoljevati predvsem psihološke potrebe, kot so zmanjševanje tesnobe, občutka osamljenosti ali negotovosti. V takšnih primerih telefon ne služi več le kot sredstvo, temveč postane regulator naših notranjih stanj.

Eden izmed pomembnih pokazateljev tega prehoda je občutek nelagodja ali celo stiske, ko telefona nimamo pri sebi ali nismo dosegljivi. Če posameznik telefon uporablja kot primarni način za pomirjanje, distrakcijo ali potrjevanje lastne vrednosti (npr. preko družbenih omrežij), govorimo o vzorcu, ki lahko vodi v odvisnostno vedenje. Ne gre zgolj za količino uporabe, temveč za funkcijo, ki jo ima telefon v posameznikovem psihološkem življenju. Sodobne digitalne tehnologije so zasnovane tako, da spodbujajo pogoste in ponavljajoče se interakcije, kar dodatno krepi te vzorce. Zato je ključno razvijati zavedanje o lastni rabi: zakaj in kdaj posežemo po telefonu, kaj s tem uravnavamo in ali obstajajo tudi drugi, bolj adaptivni načini soočanja. V tem kontekstu se pogosto omenja t. i. "digitalni detox", ki pa ne pomeni nujno popolne odpovedi tehnologiji. Bolj smiselno je govoriti o vzpostavljanju zdravih meja: omejevanje časa uporabe, zavestno odlaganje telefona v določenih situacijah (npr. pred spanjem, med socialnimi stiki), ter krepitev aktivnosti, ki niso vezane na digitalno okolje. Ključni cilj ni izločitev tehnologije, temveč ponovna vzpostavitev ravnovesja, kjer imamo nadzor nad uporabo."

Ko govorimo o umetni inteligenci: kako ločiti med upravičenimi strahovi in moralno paniko, ki jo poganjajo miti, projekcije in zavajajoči naslovi?

"Ključna razlika med upravičenimi skrbmi in moralno paniko je v razumevanju - oziroma pogosto prav v njegovem pomanjkanju. Kot je v okviru Tedna možganov v Kopru poudaril prof. dr. Ernest Ženko, filozof in vodja Centra za odgovorno umetno inteligenco, se velik del današnjih strahov pred umetno inteligenco napaja iz nepoznavanja tega, kako ti sistemi dejansko delujejo.

Utemeljeni pomisleki obstajajo: vprašanja etike, odgovornosti, vpliva na delo, zasebnost in širšo družbo so realna in zahtevajo resen razmislek. Težava nastane, ko te kompleksne teme nadomestijo poenostavljene predstave - od "inteligence, ki bo prevzela nadzor", do antropomorfnih projekcij, ki umetni inteligenci pripisujejo namere, zavest ali celo voljo. Generativna umetna inteligenca v resnici ne razume sveta, temveč na podlagi vzorcev napoveduje verjetne odgovore. Brez tega osnovnega uvida hitro zdrsnemo v pretirane in pogosto neutemeljene strahove. Zato je odgovornost delno tudi na posamezniku: da razvija osnovno razumevanje tehnologije, kritično presoja informacije in se ne zanaša zgolj na udarne naslove. Več znanja pomeni manj prostora za iracionalne strahove - tako na osebni kot na kolektivni ravni. Če pa bi želeli bolj poglobljen odgovor … potem se morate udeležiti predavanja."

Uvodno predavanje dr. Ernesta Ženka z naslovom "Kdo se boji umetne inteligence?"

Foto: Tm

Zelo provokativno zveni predavanje "Ali psihopatske osebnosti čutijo strah?". Zakaj javnost ta tema tako privlači - ker želi razumeti patologijo ali ker skozi ekstrem poskuša razumeti samo sebe?

"Predavanje je žal zaradi bolezni predavateljice odpadlo, kljub temu pa je bilo zanimanja izjemno veliko - kar samo po sebi veliko pove o tem, kako močno ta tema pritegne javnost, da. Privlačnost takšnih vprašanj izhaja, po mojem mnenju, iz kombinacije vsaj dveh motivov. Po eni strani gre za željo po razumevanju nečesa, kar dojemamo kot skrajno - osebnosti, ki naj bi bile brez empatije, s plitkimi čustvi, izrazito manipulativne in antisocialne. Po drugi strani pa ljudje skozi ta ekstrem pogosto poskušajo razumeti tudi sebe: kje je meja med "normalnim" in "patološkim", kako delujejo čustva, kot je strah, in kaj se zgodi, ko so ti mehanizmi drugačni. Pomembno se mi zdi poudariti, da psihopatija sama po sebi ni formalno priznana diagnoza v aktualnih diagnostičnih priročnikih, kot sta DSM-5 in ICD-11, temveč jo najpogosteje obravnavamo kot specifičen sklop lastnosti znotraj antisocialne osebnostne motnje. Kljub temu je pojem v javnosti izjemno razširjen - tudi zaradi vpliva pop kulture. Filmi in serije, kot sta "Ko jagenjčki obmolknejo" ali "Dexter", pogosto prikazujejo psihopatijo skozi spektakularne, ekstremne in kriminalne primere, kar ustvarja poenostavljeno in pogosto zavajajočo sliko. V resnici so takšne osebnosti lahko veliko bolj subtilne, njihovo vedenje pa manj očitno, kot bi si predstavljali.

Prav ta razkorak med mitom in realnostjo dodatno spodbuja zanimanje. Lastnosti, kot so pomanjkanje empatije ali preračunljivost, večini ljudi delujejo tuje in zastrašujoče - a hkrati fascinantne. Namesto da bi se od tega odmaknili, nas pogosto pritegne ravno zato, ker želimo razumeti, kako takšni posamezniki delujejo in kako se kot družba ali posamezniki lahko na to ustrezno odzivamo."

Smo kot družba postali manj sposobni prenašati ne-védenje, ker skoraj vsako nejasnost takoj zapolnimo z informacijo?

"Na to vprašanje je v okviru Tedna možganov zelo neposredno odgovarjala univ. dipl. psih. Nuša Klinar, ki je poudarila, da ljudje vse težje prenašamo negotovost. V sodobnem informacijskem okolju smo navajeni, da je odgovor vedno na dosegu roke - in posledično postaja že sama izkušnja "ne-védenja" psihološko neprijetna. Z vidika psihologije je to razumljivo. Možgani težijo k zmanjševanju negotovosti, saj je ta evolucijsko povezana z občutkom ogroženosti. Problem pa nastane, ko začnemo to potrebo zadovoljevati prehitro in nekritično. Kot je izpostavila predavateljica, se vse pogosteje dogaja, da je za posameznika katerakoli informacija - tudi napačna ali nepreverjena - bolj sprejemljiva kot stanje nevednosti. S tem si sicer kratkoročno zmanjšamo nelagodje, dolgoročno pa povečujemo zmedo, napačna prepričanja in tudi širše družbene napetosti. V tem smislu ne gre le za vprašanje dostopa do informacij, temveč za sposobnost njihovega zadrževanja, preverjanja in predvsem prenašanja odprtih vprašanj. Prav toleranca do negotovosti postaja ena ključnih kognitivnih in čustvenih kompetenc sodobnega časa - nekaj, kar zahteva zavesten napor in kar ni več samoumevno." •