Kosmačeva hiša: občina bi jo kar prodala
Hiša na Stari cesti 28, v kateri je med letoma 1956 in 1980 živel pisatelj Ciril Kosmač, je na seznamu nepremičnin, ki jih občina namerava prodati. Trženje turistom ni prineslo pričakovanega denarja, občine pa obnova ne zanima, zato se je odločila, da bo ubrala lažjo pot.
PORTOROŽ > Koraki, ki vodijo do prodaje Kosmačeve hiše, so že narejeni. Nepremičnina je v letošnjem proračunu uvrščena na seznam za prodajo, prejšnji teden pa so jo po hitrem postopku vzeli izpod okrilja Mestne knjižnice Piran, ki je doslej z njo upravljala.
Politične odločitve po skrajšanem postopku
S potezo so se strinjali Matej Knep, vodja urada za družbene dejavnosti, Sanja Kuček Bergant, predsednica odbora za kulturo, in proti ni bila niti Patricija Višnjevec, direktorica Mestne knjižnice Piran, ki v občini opravlja tudi naloge zunanje svetovalke. “Ciril Kosmač je hišo samo uporabljal,” je Višnjevec pojasnila svetnicam in svetnikom, da se v njej Kosmač ni rodil. “V hiši je spominska soba, vendar brez enega samega predmeta, ki bi bil last Cirila Kosmača, saj je hči vse predmete odnesla v njegovo rojstno hišo.” Dodala je še, da bi jo bilo potrebno temeljito prenoviti.
Andraž Gombač
glavni in odgovorni urednik kulturnega spletnega medija AirBeletrina
“Tudi hiša na Stari cesti 28 je pomembna. Zelo pomembna! V njej je Ciril Kosmač živel in ustvarjal od leta 1956 do smrti leta 1980, torej skoraj četrt stoletja. Dlje ni nikjer drugje, niti na rodnem Slapu ob Idrijci!”
Le nekaj svetnikov se je zavzelo za Kosmačevo hišo. Barbaro Imenšek je zanimalo, kakšne načrte ima občina. Mojca Švonja je poudarila, da je Kosmačeva hiša zaščitena zaradi svoje kulturne, zgodovinske in memorialne vrednosti. “Tudi če je hči odnesla njegove predmete, to ne more biti izgovor, da damo spomenik na dražbo.”
Davorin Petaros je spomnil, da so si v Veroni celo izmislili lokacijo hiše, v kateri je živela Julija in jo obiskujejo trume ljudi. “Pomembna je zgodba,” je turistično usmerjeni občini, ki ji glede trženja kulturnih spomenikov zmanjkuje idej, namignil Petaros.
“Kaj se bo dogajalo, se bomo odločili,” pravi župan Andrej Korenika. “Ta hiša je tudi v planu razpolaganja z nepremičnim premoženjem in ena od možnosti je prodaja,” je odgovoril svetnikom in se izognil jasnemu odgovoru.
Obrezovanje dreves in poletni turisti
Mestna knjižnica Piran je Kosmačevo hišo prejela v upravljanje leta 2002. Hiša je bila nazadnje obnovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pred njo je park s stoletnimi drevesi.
Njene prenočitvene zmogljivosti, torej štiri dvoposteljne sobe s kopalnicami, so najprej bile namenjene umetnikom, vendar med njimi ni bilo odziva, saj v hiši ni ogrevanja. Kasneje je v poletnih mesecih sobe tržila agencija Maona, leta 2016 pa je turistični del in skrb za okolico prevzel sosed Emil Mihalič.
Po pogodbi, ki jo je podpisal z Mestno knjižnico Piran, se je zavezal, da bo vsako leto do sezone uredil okolico hiše, dostope in vrt, plačeval vse komunalne stroške in stroške tekočega vzdrževanja ter vodil vse, kar je povezanega z oddajanjem sob. Vsako leto je knjižnici nakazal 25 odstotkov bruto dohodka, ki ga je ustvaril s trženjem prenočitvenih zmogljivosti.
V kakšnem stanju je hiša? “Če nečesa 20 let ne vzdržuješ, je verjetno tudi kaj za popraviti. Moja vloga je obrobna. Bistveno je, da je park vzdrževan, saj je veliko bambusa in drugega rastlinja, ki hitro postane prebujno. Žalostno pa je, da pozabljamo na kulturo in da nas prehiteva kapital. Če so v koprski občini našli vsebine za Kocjančičevo hišo v Kubedu, bi jih lahko tudi piranska občina za Kosmačevo hišo,” svoj pogled na kulturno dediščino strne Emil Mihalič.
Kosmač je prav v Portorožu živel najdlje
“Še zmeraj verjamem, da bo hiša na naslovu Stara cesta 28 ostala naša - torej last javnosti, bralk in bralcev, obiskovalk in obiskovalcev. Tako jo še zmeraj dojemam. Vse drugo bi bilo noro, zlasti prodaja komu, ki se požvižga na kulturno bogastvo tega prostora,” poudarja Andraž Gombač, nekdanji urednik kulturne redakcije Primorskih novic, danes glavni in odgovorni urednik kulturnega spletnega medija AirBeletrina na Beletrini v Ljubljani.
Ogledal si je posnetek seje piranskega občinskega sveta in pravi, da ga je marsikaj zelo neprijetno presenetilo. “Zlasti so me razočarali tisti, od katerih bi največ pričakoval, pa so pokazali zgolj neznanje ali sprenevedanje. Naj postrežem z nekaj podatki, ki županu, svetnikom in direktorici knjižnice očitno niso znani. Ne morem soglašati, da so tisto samo zidovi brez vsebine, ker v njej ni pisateljevih osebnih predmetov, kakor so v hiši na Slapu ob Idrijci … Mimogrede: za 'rojstno hišo' na Slapu skrbi Tolminski muzej. Pa veste, da 'rojstna hiša' sploh ni Kosmačeva rojstna?” poudari Andraž Gombač.
Tista je stala v središču vasi in je ni več, doda Gombač. V tej, ki jo ljudje obiskujejo, pa je Kosmač odraščal.
“Tudi hiša na Stari cesti 28 je pomembna. Zelo pomembna! V njej je Ciril Kosmač živel in ustvarjal od leta 1956 do smrti leta 1980, torej skoraj četrt stoletja. Dlje ni nikjer drugje, niti na rodnem Slapu ob Idrijci! Na Stari cesti 28 je popravljal in pilil Balado o trobenti in oblaku, ki jo je pisal v samostanu Pleterje, in tu je napisal Tantadruja. To sta v več svetovnih jezikov prevedeni vrhunski mojstrovini in tudi pomembna mejnika v razvoju slovenske književnosti,” še opozarja.
“In prav tu, v hiši na Stari cesti 28, pisatelja najdemo na začetku novele Ringaraja, medtem ko se v delovni sobici trudi pisati, a ga moti živžav s čudovitega vrta - tedaj dvakrat večjega od današnjega -, kjer se njegova otroka igrata s sosedovima,” sklene Gombač.
Kaj je vzela hči?
“Spomnim se, da so v začetku govorili, da bo hiša namenjena ustvarjalcem, ki bi lahko v hiši stanovali in tam ustvarjali. Pisateljska rezidenca,” dodaja pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej. “Za to naj bi bile tako urejene sobe s kopalnicami - ki jih prej ni bilo - in kuhinja. Hišo so tako prenovili. Ločena pa je ostala vhodna veža, kjer naj bi bila spominska soba oziroma prostor za občasne dogodke. V tej veži je ostala nizka hrastova omara, velika hrastova miza in stoli. Dodali so nekakšno vitrino. Takrat se mi je zdelo primerno, glede na vsebino, da za to sobo posodim prevode v tuje jezike. To so bili avtorski izvodi prevodov, ki jih je dobil oče. Pozneje pa sem ob obisku sobe po naključju od mlade knjižničarke izvedela, da so jih odnesli v knjižnico, ker je vitrino z njimi poplavila voda iz zgornjega nadstropja!”
Rekli so ji, da bodo knjige posušili, restavrirali, a se obljube niso držali. “Od zamakanja, o katerem me niso obvestili, je takrat minilo že kar nekaj časa. Zato sem se napovedala pri direktorici knjižnice, knjige prišla iskat in jih odnesla. Vendarle jih nisem podarila, ampak posodila za nedoločen čas, v veri, da bodo zanje lepo skrbeli.”
