Ko ti je dovolj, kupiš jadrnico in se podaš na drugo stran sveta

KOPER > “Sem samski in brez otrok. Po duši sem avanturist, od nekdaj me privlači neznano. Pred leti sem z motorjem potoval po Sahari, bil sem že v džungli v Laosu. Pri 42 letih sem ugotovil, da potrebujem nek izziv, počutil sem se utesnjenega, naveličanega vsakodnevne rutine, neuspehov, kriz. Pri 44 letih sem se nato odločil za solo jadranje na drugi konec sveta,” pravi 50-letni domačin Ivan Golubar, ki se je prejšnji teden s Terezo, kot je po svoji noni poimenoval jadrnico, vrnil v Koper.

Odisejado je sicer začel že pred šestimi leti, a jo je moral štirikrat prekiniti.

14.000

kilometrov je preplul Ivan Golubar, od tega 13.000 kilometrov popolnoma sam

Avgusta leta 2014 je odletel na Florido, ker je tam, kot pravi, najboljše tržišče za nakup rabljene jadrnice za tako zahtevne podvige. S tehničnega in siceršnjega vidika ga je očarala leta 1979 zgrajena približno 12-metrska in enajst ton težka jadrnica kanadske izdelave.

“Za strah ni prostora in izgubi pomen, ker veš, da moraš preživeti. To je tvoja edina skrb.”

Inženirsko znanje mu je zelo pomagalo

“To ni klasična jadrnica za priobalno plovbo. Je namreč robustnejša, zgrajena je za večje obremenitve, saj mora kljubovati povsem drugačnim vremenskim razmeram. Iskal sem močno, hitro, dobro tehnično opremljeno in prostorno plovilo. Za vsako pomembno napravo sem imel rezervo,” našteva zahteve.

Kako si je upal podati na takšno pot, če do tedaj še ni jadral? “Spotoma sem se učil. Sem inženir in znanje na elektro področju me je rešilo tudi v marsikateri težki situaciji. Najhujša je bila, ko je popustilo tesnilo na propelerju in je voda začela vdirati v barko. Po šoku sem se takoj lotil popravila in uspelo mi je preprečiti najhujše,” je ponosen.

“Ne bom zanikal, soočal sem se tudi s krizami in se spraševal, kaj mi je tega treba.”

Prvo sezono jadranja je sklenil maja leta 2015 v Gvatemali. Z letalom je odpotoval v Slovenijo, kjer je nato pol leta delal, da je zaslužil dovolj za nadaljevanje svoje življenjske avanture. Januarja leta 2016 se je vrnil v Gvatemalo, kjer ga je Tereza potrpežljivo čakala v marini. Plovbo je nadaljeval proti Panami, kamor je prispel oktobra.

Ker so prihranki skopneli, je znova odpotoval domov in tokrat ostal za leto in pol. Novembra leta 2018 se je znova povzpel na Terezino palubo in barko dva meseca pripravljal za nadaljevanje zahtevne poti. “Največji zalogaj je bila obnova motorja. Nisem mu več zaupal, ker sem vedel, da me čaka res dolga pot,” spomni Golubar.

Pred prekopom si je premislil in se obrnil

Pred Panamskim prekopom, od koder bi ga pot vodila v Južni Pacifik, proti Novi Zelandiji in Avstraliji, si je nato premislil. “Nisem hotel izbrisati svoje preteklosti, izgubiti družino in prijatelje. Manjkali so mi pristni odnosi z ljudmi, ki jih poznaš. Takrat je nekaj preklopilo v meni. Odločil sem se za vrnitev in spremembo življenjske filozofije. Rekel sem si, da se moram potruditi postati boljši človek. Se prepustiti temu, kar mi je dano. Ne več trmasto vztrajati pri svojem, temveč biti bolj prilagodljiv,” je samokritično doumel.

Sledil je načrt, kaj videti na poti nazaj in v katerih državah se še ustaviti. Pot ga je vodila v Kolumbijo, Mehiko, na Kubo, Florido, do Bermudov in nato čez Severni Atlantik. “V lepem spominu mi bodo ostali otoki Hondurasa, medtem ko Florida sploh ni obljubljena dežela in me je zelo razočarala. To je zanemarjeno območje, infrastruktura ni razvita, ljudje so povsem brez empatije,” pravi.

Kakšna je stopnja strahu, ko veš, da moraš sam prečkati Atlantik? “Za strah ni prostora in izgubi pomen, ker veš, da moraš preživeti. To je tvoja edina skrb,” je jasen Golubar. Ker so na Atlantiku najbolj problematični hurikani, se je odločil za prečkanje v obdobju, ko statistično ni veliko možnosti za ta vremenski pojav.

Na Kubi je nasedel in ostal brez pomoči

Pravi, da je na svojem popotovanju srečal le pet solistov, ki so jadrali povsem sami na plovilu. “Vedno sem temeljito proučil pot od točke A do točke B, da me ne bi kaj presenetilo. A se je tudi to zgodilo. Ker navigacijska naprava ni imela pravilnih podatkov, sem na Kubi nasedel na koralah. Težava je nastala, ker so moj klic na pomoč enostavno ignorirali, saj ameriško zavarovanje za barko ni krilo reševanja na Kubi. Poškodovan del sem nato sam pokrpal, počakal na plimo in odplul,” se spominja Golubar.

Na relaciji od Azorov do Gibraltarja je za dvajset dni na krovu gostil sopotnika, saj so mu izkušeni jadralci svetovali, naj ne išče nesreče. Gre za precej prometno morsko cesto, kjer moraš biti buden dan in noč, da se izogneš morebitnemu trčenju s čezoceankami. S Švedom, mlajšim potnikom, sta izmenjaje dežurala, se kratkočasila s filmi, igranjem kart in šaha. Vreme pa jima takrat ni bilo naklonjeno. Pa ne zaradi neviht, temveč zaradi dolgih desetih dni brezvetrja. “Vse se je vleklo v neskončnost. Razpeta jadra naju niso mogla ponesti nikamor, obtičala sva in čakala na ugodnejše vreme,” se spominja Golubar.

Koliko pa je sploh lahko dremal, ko je potoval sam? Pravi, da je zatisnil oči le, ko je presodil, da si to zaradi varnosti lahko privošči. Včasih je šlo za eno uro, dve, morda tri. Ponoči so tako spanec prekinjala obdobja budnosti. “Ko potegnem črto, se je na dan nabralo za kakšnih pet, morda šest ur spanca,” pove.

Bila so tudi obdobja lakote in krize

Prehranjeval se je večinoma s konzervirano hrano. “Rib pa na jedilniku ni bilo toliko, kot bi si jih želel. Poleg tega na Atlantiku precej preglavic povzročajo alge, ki se zapletajo v trnek. Ja, bila so tudi obdobja lakote. Ne bom zanikal, soočal sem se tudi s krizami in se spraševal, kaj mi je tega treba,” prizna Golubar.

Na jadrnici je imel rezervoarja s 400-litrsko zalogo vode. “Ko sem jih napolnil, sem noter kanil kapljico varikine, da sem vodo razkužil, sicer bi mi postana voda lahko povzročila prebavne motnje. Z vodo sem bil varčen. Na dan sem popil dva litra vode, nekaj pa jo porabil še za druge namene,” pravi.

Po enajstih mesecih plovbe je oktobra leta 2019 prispel na Sicilijo. “Sredozemlju vladajo nestabilni vetrovi. Jadranje je bilo zelo naporno. Ves čas sem imel veter nasproti in valove. To me je zelo upočasnilo. Nisem imel več moči, pa tudi barka je bila že precej zdelana. Iz varnostnih razlogov sem presodil, da nima smisla nadaljevati in tvegati,” spomni.

Terezo bo obnovil in mogoče prodal

Takrat je Terezo znova zapustil. Do maja letos, ko se je začela zadnja etapa njegovega popotovanja. Najprej priprava jadrnice na nadaljevanje poti, nato pa julija start okoli italijanskega čevlja, vplutje v Jadransko morje in jadranje do Kopra, kjer so ga prijatelji in somišljeniki prejšnji četrtek pričakali in pozdravili na koprskem pomolu.

Kaj bo zdaj počel? Se že pripravlja za novo pot v neznano? “Terezo bom obnovil, mogoče nato tudi prodal. Nisem se še odločil. Vem le, da se želim povezati s kakšnim jadralskim društvom ali klubom. Rad bi bil dejaven na tem področju, pripovedoval bi o mojih izkušnjah,” razmišlja Golubar.