Ko se tri Koprčanke peš odpravijo od Kopra do vrha Triglava
Metka, Nataša in Gordana - tri prijateljice, ki so v zgolj štirih dneh premagale razdaljo od slovenske obale do najvišjega vrha Slovenije. Po skoraj 200 kilometrih hoje in 7234 metrih nadmorske višine so se veselile osvojitve Aljaževega stolpa.
KOPER > “Naš podvig je predlagala Nataša že lansko leto med enim izmed najinih številnih skupnih pohodov na Slavnik,” je povedala Metka Pikl, strastna tekačica in ena izmed treh pohodnic, ki so se med 6. in 10. julijem skupaj odpravile na pohod od Kopra do vrha Triglava. Spremljali sta jo Nataša Marinac, strastna hribolazka in redna obiskovalka Slavnika, ter Gordana Braico, ki se ukvarja s kolesarstvom in odbojko, je pa tudi članica športnega društva ŠD Tekači z obale, ki ga je leta 2008 ustanovila Metka.
Dobrih 180 kilometrov do vrha Triglava
Svojo pot so začele v Žusterni in nadaljevale čez Sermin, Škofije, Osp, Socerb, Divačo in Senožeče, prespale pa so v prenočišču pod Nanosom, pri organizatorjih športnega tekaškega dogodka Obala Ultra Trail, ki se bo odvil v novembru. Prvi dan so tako po desetih urah hoje opravile 50 kilometrov.
Metka Pikl
pohodnica od Kopra do Triglava
“Seveda se na tako pot človek ne more kar odpraviti iz postelje, ampak mora biti zelo dobro fizično pripravljen. Z izjemo nekaj žuljev pri hoji nismo imele prav nobenih težav, tudi z bolečinami v mišicah in težkimi nogami ne.”
Naslednji dan so se podale čez Veliko in Malo Ubeljsko, Javornik in Idrijo, nad katero so po dvanajstih urah hoje tudi prespale. Prvi in drugi dan sta bila torej nekoliko bolj ravninska, nakar sta sledila dva dneva hribolazenja. Svojo pot so tako nadaljevale čez Petrovo Brdo, Cerkno in Porezen, četrti dan pa je sledila pot do Bohinjske Bistrice in vzpon s Planike na Triglav.
Pot je s pomočjo znancev in njihovih nasvetov načrtovala Metka, nekaj poti pa so pohodnice ubrale kar spontano. Pot so si natančno izrisale vnaprej in se po njej orientirale, zato se niso nikjer izgubile. Pred odhodom so skrbno preverile vremensko napoved, a jih je kljub temu presenetila nevihta. Toči, bliskanju in grmenju so na srečo uspele ubežati. Vročino so občutile le v Bohinju, kjer so del poti prehodile ob kolesarski stezi, kjer sta pregret beton in vročina v kotlini dodatno otežila razmere.
50
kilometrov na dan so prehodile pohodnice, za kar so potrebovale najmanj
10ur
Nepozabna avantura in solze sreče
“Nenehno smo se pogovarjale in zabavale ter tako skrbele za dobro voljo. Med potjo smo obujale spomine za nazaj in se pogovarjale o nadaljnji poti,” so o skrbi za dobro počutje med hojo povedale popotnice. “Obirale smo gozdne jagode in maline ter rabutale češnje. Srečale smo tudi zajce, srne, veliko žab, na vrhu pa celo nekaj gamsov.”
Kljub Gordaninemu strahu pred skalami in višino so uspešno dosegle vrh Triglava. Rešila jo je meglica, ki je prekrila pogled na prepad. Tako je Gordana Braico Triglav osvojila že drugič, Nataša Marinac pa kar enaindvajsetič. Pravi namreč, da se nanj vsako leto poda vsaj enkrat.
“Ko smo dosegle vrh Triglava, smo bile neizmerno vesele,” je s solzami sreče v očeh povedala Nataša. “Za nami je bilo namreč 180 kilometrov neprestanega druženja in skupne hoje. Zelo dobro smo se ujele ter se bolje spoznale in povezale med seboj.”
Pohodnice brez težav premagale 195 kilometrov poti
“Psihično smo bile popolnoma pripravljene na pot in ni bilo prav nobenega dvoma, ali bomo šle ali ne. Seveda pa se na tako pot človek ne more kar odpraviti iz postelje, ampak mora biti zelo dobro fizično pripravljen,” so popotnice še obrazložile in dejale, da so športno aktivne neprestano. Zato pravzaprav posebnih priprav za tako zahtevno pot sploh niso potrebovale. S seboj je vsaka vzela nahrbtnik z rezervnimi oblačili, nekaj energijskih ploščic ter veliko vode in izotoničnih napitkov. “Z izjemo nekaj žuljev pri hoji nismo imele prav nobenih težav, tudi z bolečinami v mišicah in težkimi nogami ne.”
“Radlerji so nam po dolgem dnevu hoje vsakič znova rešili življenje,” se je pošalila Metka Pikl. Povedala je, da so poleg obvezne hrane in pijače vsak večer hitro poiskale posteljo in uživale več kot zaslužen počitek. Jutra so namreč začenjale ob petih zjutraj.
Kot najlepši del poti so pohodnice opisale traso od Starih Fužin do Voj, kjer jih je očarala reka s tolmuni in gosta senca ter pot od Bohinja do Triglava. Najzahtevnejši del poti pa dobro pripravljenim športnicam sploh ni predstavljal kakšen hrib ali gora, temveč visoka trava s koprivami, skozi katero so morale občasno laziti.
Od obilice pohval do novih izzivov
“Nam se naš pohod ni zdel nič kaj posebnega, a smo po vseh pohvalah, ki smo jih prejele, začele verjeti, da smo morda dosegle res nekaj velikega,” so po neverjetnih odzivih prijateljev, družine in znancev povedale pohodnice.
Dejale so, da poti ne nameravajo ponoviti, ampak jo nadgraditi in načrtovati nekaj zahtevnejšega. Med drugim si želijo prehoditi del Via Alpine, 2000 kilometrov dolge mreže čezmejnih pohodniških poti, ki poteka od Milj do Monaka in povezuje vseh osem alpskih držav.”
