Garsonjera za 160.000 evrov je istrska nepremičninska blaznost

ISTRA > Trg nepremičnin v Istri se ne spreminja. Ponudba stanovanj je slaba, ponudba hiš še slabša, v najemniških stanovanjih pa lastniki raje gostijo študente, ki jih nato za štiri mesece odslovijo, ker jih zamenjajo s turisti. Stanovanjski sklad gradi premalo. “Pritisk navadnih ljudi na lastnike stanovanj, naj znižajo cene, je vse večji,” opaža nepremičninski agent Daniel Lovšin.

Daniel Lovšin

nepremičninski agent

“Pritisk navadnih ljudi na lastnike stanovanj, naj znižajo cene, je vse večji.”

Mogoče si bodo dolgo želene spremembe le utrle pot na oderuški istrski trg nepremičnin. Zaposleni ljudje z družinami, naveličani življenja v najemniških stanovanjih ali pri mamah oziroma taščah, zaposleni in sposobni, da za obrok stanovanjskega posojila odštejejo tudi 600 evrov, imajo s previdno bančno politiko Banke Slovenije veliko težavo. Stežka namreč prejmejo dovolj visok stanovanjski kredit za nakup nepremičnine po “istrskih” cenah, kar jih dela vse bolj jezne.

Najbolj iskana so dvo- in trosobna stanovanja

V nepremičninskih agencijah občasno, a vse pogosteje opažajo, da znaša razlika med ceno, ki nastopi v nepremičninskem oglasu in tisto, ki jo prodajalec in kupec dejansko dorečeta, približno 20 odstotkov. Navzdol, seveda. Najbolj so iskana dvo- in trosobna stanovanja, a če si za trisobno stanovanje v letih 2014/15 plačal 160.000 evrov, bi sedaj moral 270.000 evrov.

“Kdor kupuje nepremičnino, da bi v njej bival, s protiponudbo pritiska na prodajalca, naj zniža ceno. Ta pritisk je realen in predvidevam, da se bo njegov učinek opazil že čez pol leta. Ponudba je dejansko prenapihnjena in zahtevati 160.000 evrov za 20 kvadratnih metrov veliko garsonjero je res preveč,” meni Daniel Lovšin.

“Tako majhne ponudbe v zadnjih desetih letih še ni bilo”
Matija Ceket iz nepremičninske agencije Gaberit nepremičnine iz Ajdovščine, potrjuje, da so cene nepremičnin v zadnjem letu tudi v Vipavski dolini in na Goriškem dosegle rekordne zneske.
“Povprečne cene rabljenih stanovanj se gibljejo okrog 2300 evrov za kvadratni meter, cene novih pa so med 2600 in 3000 evri za kvadratni meter. Imamo celo primere, ko prodajalci za 50 let staro stanovanje ceno postavijo pri 3000 evrih za kvadratni meter,” je postregel s konkretnimi podatki. Kot je dodal, kljub trenutnemu trendu umirjanja ne pričakuje občutnega padanja cen. ”Bolj verjetno se bodo ustalile nekje na trenutnem nivoju, mogoče nekoliko nižje, drastičnih padcev pa ne gre pričakovati, če ne bo kake hujše globalne krize.” Podobno kot Gurs ugotavlja za celotno Slovenijo, je tudi v Vipavski dolini in na Goriškem število sklenjenih poslov konec lanskega leta upadlo, kot se strinja tudi Ceket, zlasti na račun tako imenovanih investicijskih nakupov nepremičnin. Zdaj se za nakup zanimajo predvsem tisti, ki rešujejo stanovanjski problem, in kot ugotavlja sogovornik, povpraševanje še vedno presega ponudbo. “Dejansko tako majhne ponudbe, kot je trenutno, v zadnjih desetih letih še ni bilo,” je povedal. Pri hišah je največ zanimanja za manjše stavbe, do 150 kvadratnih metrov. “V okolici Ajdovščine bi trenutno za 250.000 evrov lahko takoj prodali stanovanjsko hišo, s površino do 150 kvadratnih metrov, z manjšim zemljiščem. Trenutno imamo od 15 do 20 zainteresiranih kupcev.” Kot je dodal, je za Vipavsko dolino sicer značilno, da se najmanj polovica poslov sklene brez posredovanja agencije.

Brez soglasja soseda ni ponudbe Airbnb

Svet lastnikov stanovanj, ki ga gledamo samo skozi denarnico, domačine že leta dolgo spravlja v veliko stisko tudi z Airbnb storitvijo. Rešitev? Morda takšna, kot jo predlaga Lovšin. Država bi se morala odločiti, da bo dosledno izvajala določila stanovanjskega zakona. V njem namreč piše, da mora lastnik, ki želi v svojem stanovanju opravljati neko dejavnost, kar Airbnb zagotovo je, pridobiti soglasje sosedov. Brez soglasja ni Airbnb stanovanja.

“Ponudniki Airbnb degradirajo nepremičninski trg, svojo sosesko in mesto,” dodaja Lovšin. “Sosede in skupnost ves čas obremenjujejo s hrupom, saj se nenehno izmenjujejo novi ljudje s svojo prtljago. Denar resda vsakdo potrebuje, vendar vsako okolje ne prenese takšne dejavnosti. Dokler država ne bo zahtevala, da se spoštuje stanovanjski zakon in člen, ki govori o soglasju sosedov, se ne bo nič spremenilo na bolje,” opozarja Lovšin.

Za najdražjo nepremičnino se kupec zmeraj najde

Trenutno se prodajajo nepremičnine, ki so v posebnem, zelo visokem rangu, a tovrstnih ekskluzivnih nepremičnin je malo. Kupujejo jih podjetniki - Avstrijci, Madžari, tudi domačini -, nakup pa jim predstavlja naložbo, zato kupujejo na zalogo.

“Tujci se najbolj zanimajo za Piran, pravzaprav ga ljubijo, vendar niti Piran nima veliko primerne ponudbe nepremičnin. Ko si namreč nekdo zaželi nakup nepremičnine visokega ranga, nečesa ekskluzivnega, pričakuje tudi, da je temu primerno urejena še infrastruktura in okolica, kar pa je v Istri domala nemogoče ponuditi ali obljubiti. Stanovanjski soseski Zeleni park in Nokturno sta nadstandard, luksuz pa ne. Tu in tam se še v Izoli pojavi kakšna perlica, nekaj, kar izstopa, vendar je to le občasno,” Daniel Lovšin na hitro nariše sliko nepremičninskega luksuza.

Če bi občine in stanovanjski skladi gradili več neprofitnih stanovanj, bi lahko zmanjšali napet odnos med ponudbo in povpraševanjem ter razbremenili trg nepremičnin. Situacija v Istri bo medtem za domačina takšna, da si bo ploskal že ob najemu stanovanja.