Zgodnja specializacija prinaša večjo nevarnost za poškodbe

LJUBLJANA > “Obstaja obsežna zdravstvena literatura, ki kaže, da zgodnja specializacija v športu privede do večjega tveganja za poškodbe,” je na dogodku Zdravje športnikov - med znanostjo in prakso, ki ga je organizirala Zavarovalnica Triglav, pojasnil zdravnik športne medicine Matej Drobnič.

“Teorijo za zgodnjo specializacijo poznamo, cilj je, da bi nekdo prej osvojil vse športne veščine, kar bi kasneje pomenilo večje uspehe, vendar se je po podatkih iz tujine pokazalo, da s tem športnik v bistvu ne pridobi nekaj pomembnega na račun boljših rezultatov v kasnejšem obdobju, lahko pa izgubi marsikaj, če se v mladosti poškoduje,” je opozoril reprezentančni zdravnik slovenskih smučarskih skakalcev, ki sodeluje tudi z več športnimi klubi v državi.

V mladosti raje več športov

Tako je po podatkih iz mednarodnih študij razvidno, da se z zgodnjo specializacijo tveganje za preobremenitvene poškodbe poveča za 1,2 do 3,5-krat. Obenem pa raziskave iz Nemčije in Rusije kažejo, da zgodnja specializacija ne zagotavlja kasnejšega uspeha v tem športu.

In kdaj je prezgodaj za specializacijo mladih v enem športu? “Jasnega odgovora ni, ampak nekako 14 let bi bila tista meja, ki je arbitrarno določena, da se je pred tem dobro ukvarjati z več športi, šele potem pa se lahko posveti enemu samemu športu,” je pojasnil Drobnič.

A vseeno je trend v športnem svetu k čim prejšnji specializaciji, tudi tekmovalni element se v otroškem športu vpeljuje vse bolj zgodaj. “Težko je tu nekoga okriviti. Dejstvo je, da se začne otrok s športom ukvarjati, ker ga ima rad in potem zajadra v njega. Ko se pokaže, da je morda nekoliko bolj perspektiven v njem, se krepi podpora staršev in trenerjev ter se začne ta krog. Zdi se mi najbolj prav, da bi ta začaran krog sicer prekinili trenerji, ker otroci in starši nimajo te moči.”

Obenem je opozoril: “Najslabše je, ko ta krog prekinemo mi, zdravniki, ker v tem primeru je ponavadi prepozno.” Veliko mladih športnikov se namreč po resnejših poškodbah mišično-skeletnega sistema nikoli ne vrne na raven pred poškodbo, saj imajo lahko tovrstne poškodbe v rastni dobi veliko bolj resne posledice kot v odrasli dobi.

Skandinavski model: brez tekmovalnega športa pred 14. letom

“Tu gre za kresanje idej med otroci, trenerji, starši ter zdravstveno stroko, saj mi vedno vidimo tiste, ki so poškodovani, oni pa vidijo tiste, ki igrajo na vrhunski ravni,” je dodal. Kot primer dobre prakse na tem področju pa je omenil skandinavski model, kjer redko izvajajo tekmovalni šport pred 14 letom starosti.

V razpravi, v kateri so sodelovali tudi specialistka športne medicine Petra Zupet, specialistka kardiologije Katja Ažman Juvan in psihoterapevt Klemen Kobal, je bilo slišati tudi pomen celostne obravnave zdravja športnikov. Ta vključuje preventivo, skrb za varnost in zavarovanje, ustrezno regeneracijo in psihološko podporo.

Da imajo pri obravnavi ponavadi različni sodelujoči pri razvoju športnika (trenerji, starši, fizioterapevti, dietetiki) različne interese in da je te treba ustrezno usklajevati, je poudaril Kobal, ki je predstavil področje tako imenovane “performance” supervizije kot metode podpore strokovnjakom in načina usklajevanja teh interesov v dobrobit športnika. •