Pred dejanjem so klici na pomoč
Alarm, da smo Slovenci po številu samomorov v evropskem vrhu, so zdravniki zagnali že pred poldrugim desetletjem. Stroka in odgovorni za zdravje ter življenje se temu problemu načrtno posvečajo, tudi družba je do duševnih bolezni manj toga, stigme padajo.
SLOVENCI IN SAMOMORILNOST> Vendar nas čaka še veliko dela, da bomo kot družba pri spopadanju s problemom samomorilnosti uspešnejši, posamezniki pa občutljivejši za razbiranje vedenja, ki nakazuje, da ima nekdo takšna nagnjenja in naklepe, ocenjuje primorski psihiater Zoran Vodopivec.
Slovenija se po umrljivosti zaradi samomorov (podatke zbira Inštitut za varovanje zdravja) uvršča na deseto mesto med državami v Evropi. Lani si je življenje vzelo 416 ljudi. Zadnjih deset let število samomorov upada, s petega mesta smo prešli na deseto. Po številu samomorov med starejšimi od 65 let pa smo v Evropi na petem mestu.
Zdravnik, specialist psihiatrije Zoran Vodopivec, dela v Psihiatrični bolnišnici Idrija in v koprskem zdravstvenem domu. V klinični praksi se vsak dan sooča z ljudmi, ki potrebujejo strokovno obravnavo zaradi duševnih motenj, med njimi so tudi takšni s samomorilnimi nagnjenji.
Samomor - družbeni problem
Po uradnih podatkih sodi Slovenija po številu samomorov med prvih deset držav v Evropi. Pred desetletjem smo bili na evropski lestvici po pogostosti samomorov šesti, a je po sogovornikovi oceni takšni uvrstitvi botroval način zajemanja podatkov. “Rusija, Litva in pribaltske države nasploh glede samomorilnosti niso imele na voljo ustreznih podatkov. Zdaj je Evropa glede teh podatkov razmeroma urejena.”
Dejavniki tveganja so spol, starost, odvisnost od substanc, telesne bolezni, duševne motnje, motnja napačnega testiranja realnosti (psihoze), motnja razpoloženja. V primeru takšnih zaznav moramo človeka povprašati, ali razmišlja o samomoru in kako razmišlja o življenju.
Problematika samomorilnosti je zelo kompleksna, gre za družbeni problem. “Samomorilnost ni le posledica bolezni, je proces, ki se prične že zgodaj v mladosti. Ta problem ima širše razsežnosti, zelo pomembna sta tudi javno mnenje in način poročanja medijev, zavezanih spoštovati lani uveljavljen kodeks o poročanju o samomorih. Te smernice so se že izkazale kot koristne.”
Skladno s kodeksom mora biti poročanje medijev korektno, nikakor senzacionalistično. “Izbira naslovov in posnetkov mora biti tankočutna, tako je manj posnemanja,” poudarja psihiater.
Zlasti moški, mladostniki in ostareli
Po statističnih podatkih je med tistimi, ki se odločijo in storijo samomor, več moških, med tistimi, ki ga poskušajo narediti, pa več žensk.
“Pojavljata pa se dva vrha - mladostniki in ostareli. Zadnji čas se povečuje število samomorov med ostarelimi. Vzroki so pri omenjenih starostnih skupinah različni,” omenja Vodopivec. “Pri vseh ljudeh pa je samomorilnost povezana z incidenco duševnih motenj (zlasti z depresivnostjo) in z odvisnostjo od alkohola ter drugih opojnih substanc.”
Odločitev za samomor pri starostnikih je bolj načrtovana, samomor je veliko bolj premišljen. “Gre za tako imenovano bilančno razmišljanje, za telesno oslabelost, obremenjenost z boleznimi. Starostnike družba, usmerjena v pridobitništvo, odrine na rob, postanejo nekoristni, osamljeni. Zato je zanje koristna kakršna koli družbena dejavnost.”
Klinična praksa dokazuje, da je najboljša zaščita kakovostna socialna mreža. Gre za izoblikovan krog ljudi, ki jim za posameznika ni vseeno. Med njimi se lahko odprto čustveno izraža, deli svoje težave, trpljenje, pogovarja in pridobi veščine za obravnavo problemov. Okrepi se spoznanje, da je vselej na voljo več poti razreševanja težav, uči se prilagajati razmeram. Notranje zadovoljstvo spodbuja zadovoljnost z lastnim delom in zaposlitvijo.
Dejavniki tveganja
Psihiatri opozarjajo na vrsto dejavnikov tveganja. Med slednjimi so pomembni spol, starost, socialni status in z njim povezana odločitev za izolacijo, telesne bolezni oziroma bolnikovo doživljanje resnosti bolezenskega stanja.
Med dejavnike spadata še prisotnost samomora v sorodstvu (gre za vedenjski vzorec) in prisotnost duševne motnje. “Pri slednji je človek od tri- do dvanajst krat bolj ogrožen. Najbolj ogroženi so ljudje s čustvenimi motnjami, denimo z depresijo, saj se, glede na uradne podatke, več kot deset odstotkov obolenj za depresijo konča s samomorom,” navaja sogovornik. Depresiji se pridružuje še obolelost za shizofrenijo.
Najbolj nevarna pa je odvisnost od alkohola in drugih substanc. “Podatki navajajo, da je več kot tretjina ljudi, ki izvrši samomor, zaužila alkohol ali psihoaktivne substance,” našteva Vodopivec.
Napačni miti o samomoru
V naši družbi je zakoreninjena vrsta tako imenovanih mitov o samomoru, ki so povsem napačni.
Najpogostejši je ta, da tisti, ki govori o samomoru, slednjega ne bo storil. Vodopivec pravi: “Vrsta študij dokazuje, da je pri takšnem človeku možnost, da bo to res storil, devet krat večja kot pri tistem, ki o tem ne govori. Večinoma gre za neke vrste klic na pomoč, za značilnost samomorilnega vedenja. Takšen človek je ambivalenten - v enaki meri ga vleče v smrt kot v življenje, nenehno niha.”
Odnos svojcev do človeka, ki je poskusil narediti samomor, naj bo čim normalnejši, ne pa zaščitniški in obremenjen s strahom. Pomemben je odkrit pogovor, tudi o tem, ali še ima občutek, da bi izvršil samomor. Družina naj živi normalno.
Napačna je trditev, da tistemu, ki se odloči storiti samomor, ni več mogoče pomagati. “Po pogovoru lahko razmisli o kakšni drugi možnosti. Gre za pogovor z osebo, ki ji zaupa, z ljudmi, ki občutijo radost, da obstaja, da je, ki ga v celoti sprejemajo in imajo radi,” je nazoren psihiater.
Zgrešena je trditev, da po daljši depresivni epizodi ni več nevarnosti za samomor. “Ta mit je nevaren. Gre za obdobje pri izhodu iz depresije,” pojasnjuje Vodopivec. “Nekako prej se namreč zbudi telo kot psiha, človek se nekako bolj mobilizira, v tistem zanihanju čustvovanja pa lahko izvrši samomor.”
Znan je napačni mit, da je samomor dejanje brez bolečin. Strokovnjak pravi:_ “Lahko gre za zelo boleče zadeve z zelo hudimi posledicami.”
Zgrešena je trditev, da se samomor zgodi brez opozorila, nenadno. Vodopivec pojasnjuje: “Samomorilnost je proces, ki traja in se ne more zgoditi nenadno.” Napačen je mit, da človeka, ki ima depresijo, ne smeš povprašati, ali ima samomorilne oziroma samouničevalne misli - češ da bi to sprožilo samomor. “Gre za zelo zgrešeno prepričanje in je za zdravstvenega delavca nedopustno, ko zazna depresivno simptomatiko,” opozarja sogovornik in omenja vse zdravstvene delavce, ki imajo stik s takšnim bolnikom.
Družina, bližnji in izražanje čustev
Psihiater izpostavlja pomen družine in bližnjih: “Oboje tvori eno najpomembnejših okolij, ki nudi občutek varnosti in sprejetosti ter bi lahko zaznala spremembe v vedenju družinskega člana s samomorilnimi mislimi.”
Splošna družbena kriza in neželene stiske, ki jih povzroča, so nevarni dejavnik za samomor. Njene posledice na področju duševnega zdravja se bodo v ambulantah psihiatrov bržkone odrazile kasneje, z zamikom. Vodopivec dodaja: “Izguba službe, svojca, denarne stiske potiskajo človeka v izolacijo. Premagovanje teh težav pa je odvisno tudi od tega, koliko je posameznik sposoben probleme sam razreševati in koliko se zmore odpreti, da si pusti pomagati.”
Pri tem so moški na slabšem, saj o stiskah teže govorijo in teže izražajo čustva. Psihiater dodaja: “To ne pomeni, da ne čustvujejo, le čustva teže izražajo, kar je zlasti privzgojeno. Pomembno pa je, da pri čustvenih problemih človeku olajšamo način izražanja, da se lahko odpre.”
Zunanji znaki
Žal ne obstajajo standardni recepti in navodila kot napotek, kako naj bi v vedenju posameznika uspešno prepoznavali znake, da razmišlja o samomoru.
“Najpomembneje pa je zaznati duševne bolečine, znake duševnega trpljenja, kar je veliko huje od telesnega, čeprav je oboje povezano,” svetuje Zoran Vodopivec. “Eno od opozoril okolici je izolacija - človek se vse bolj umika v osamo. Skušajmo ga v odkritem pogovoru usmeriti, da bi sam začel gledati zadeve še z drugega zornega kota in iskati še kakšno drugo rešitev. Tudi klinična prakse potrjuje, da je osamitev pomemben znak, povezana je tudi z duševnim trpljenjem.”
Stigme padajo
V psihiatrične ambulante napotujejo ljudi s težavami v duševnem zdravju na strokovno obravnavo družinski zdravniki, vse bolj pa po pomoč prihajajo tudi sami. “To je razveseljivo in je med drugim posledica spremembe miselnosti, saj počasi izginja zmotno prepričanje, da so težave v duševnem zdravju sramota,” ugotavlja Vodopivec. Obrestuje se tudi načrtna, strokovno zastavljena destigmatizacija depresije.
Tudi samomorilnost se osvobaja stigme. “Ni več ovrednotena kot greh, temveč dozoreva spoznanje, da gre za nesrečo,” opozarja strokovnjak.
Pomoč tudi svojcem in terapevtom
Družba pogosto pozablja na tiste, ki preživijo takšen dogodek - na družino. Vodopivec pravi, da so ob tem na nek način tudi svojci ogrožena populacija, ki nujno potrebuje pomoč: “Pomagamo jim zlasti na način, da sprejmejo izgubo, ki so jo doživeli, pomagamo jim prepoznati in izraziti čustva - da zmorejo načrtovati življenje brez umrlega, da se jim dovoli to ozavestiti, saj morajo imeti čas za žalovanje. Žalovanje je namreč proces. Pomiriti marajo strahove, nuditi jim moramo permanentno podporo.”
Na stranskem tiru so v primeru samomora tudi občutki terapevtov v zdravstvenem procesu pri človeku, ki je nato storil samomor. Psihiater razkriva: “Dogodek doživljajo podobno kot svojci, lahko tudi zelo boleče. Gre za travme, ki jih morajo predelati; na srečanjih s kolegi ali s kom drugim.”
Sogovornik omenja starosto slovenske psihiatrije, prof. Leva Milčinskega, ki je dobršen del svojega strokovnega dela posvetil obravnavi samomorilnosti. ”Zdravnikom terapevtom je vtisnil v zavest globoko misel - da se moramo vselej zavedati, da smo na istem čolnu z vsemi drugimi ljudmi. Da moramo do življenja zavzeti neko distanco in z naklonjenostjo do drugih ter s primerno radostjo nadaljevati življenje,” pravi Zoran Vodopivec.
JASNA ARKO
