Mateja Mlakar: “Psihoterapija mi je odprla oči”

“Že pred več kot dvajsetimi leti se je moje življenje začelo zapletati zaradi neprepoznane anksiozne motnje. Strah me je bilo ljudi, prostorov, situacij - do te mere, da sem se izogibala družbi, prireditvam, celo trgovini in tuširanju. Občutek nevarnosti me je spremljal skoraj na vsakem koraku. Sčasoma sem zapadla tudi v depresijo - občutki ničvrednosti, bolečine, samote in tema so me povsem preplavili. Edina stalnica je bila pot v službo in nazaj. Bližnjim nisem znala povedati, kaj se dogaja, zato sem se zatekla v samoto in spanje,” pripoveduje Ljubljančanka Mateja Mlakar, ki se je odločila, da bo svojo zgodbo delila z ljudmi in tako pripomogla k destigmatizaciji težav v duševnem zdravju.

Diagnoza jo je pomirila

Ko je, kot pravi, dosegla dno, se je zaupala svoji nadrejeni, ki jo je spodbudila, da poišče zdravniško pomoč. “Diagnoza anksiozno-depresivne motnje me je hkrati prizemljila in pomirila - nekdo je prepoznal, da trpim in da obstaja pomoč.” Začela je z antidepresivi, a kmalu je spoznala, da potrebuje še nekaj več. Obrnila se je na (danes že pokojnega) dr. Andreja Marušiča, s katerim sta dobro sodelovala. “Priporočil mi je psihoterapevtsko zdravljenje v Begunjah, kjer sem vsak dan šest mesecev obiskovala individualne, skupinske in delovne terapije.”

Pomoč mladostnikom

Pri iskanju pomoči so mladostnikom na voljo različni anonimni viri, pri katerih lahko poiščejo brezplačno pomoč, nasvet ali odgovor na vprašanja:

TOM telefon (116 111) https://e-tom.si/

spletni portal #To sem jaz; https://www.tosemjaz.net/

Zelo pomembno vlogo pri okrevanju je imela vedenjsko-kognitivna terapija, še posebej tehnika postopnega izpostavljanja. Korak za korakom se je znova učila živeti in obvladovati svoj strah.

Pogovor lahko reši življenje

“Psihoterapija mi je odprla oči,” pravi Mateja. “Spoznala sem, da nisem ne lena ne nesposobna. Leta sem verjela, da moram biti popolna, da bi me imeli ljudje radi. Danes vem, da imam pravico biti taka, kot sem - z napakami vred. In da se smem pohvaliti, tudi za najmanjši korak.” Pomemben del njene poti je tudi Društvo DAM, kjer je danes moderatorka podporne skupine. Delovala je tudi kot ambasadorka duševnega zdravja. “Vem, kako pomembna je podpora - tako strokovna kot človeška. Pogovor z nekom, ki te res razume, lahko reši življenje,” poudarja.

“Pomembno pa je, da prepoznam znake in ne 'padem' nazaj v bolezen.”

“Danes se imam za stabilno in močno, čeprav še vedno doživljam nihanja. Pomembno pa je, da prepoznam znake in ne 'padem' nazaj v bolezen. Naučila sem se, da imam pravico biti potrta ali jezna, a če to traja predolgo, ukrepam. Uporabljam dihalne vaje in tehnike, ki sem jih pridobila v terapiji. Najpomembnejše spoznanje pa je, da ni sramotno poiskati pomoč. Najhuje je namreč trpeti v tišini - zato sem spregovorila.”

O duševnem zdravju je treba govoriti

Kot opozarja, se osebe z anksiozno-depresivno motnjo, ki je pred 20 leti močno zamajala tudi njeno življenje, pogosto soočajo s številnimi predsodki. (Pre)mnogi ljudje so še vedno prepričani, da so duševne težave znak šibkosti, lenobe ali nesposobnosti. Tudi psihoterapija in zdravila so še vedno stigmatizirani, celo ob pogovoru o duševnem zdravju nekateri še vedno zavijajo z očmi. Marsikdo je še vedno prepričan, da se mora človek sam spoprijeti s težavami, saj naj bi bila strokovna pomoč nepotrebna, če imaš bližnje. A kot poudarja Mateja Mlakar, to nikakor ne drži. “Pomoč in podpora bližnjih sta seveda potrebni, a brez strokovne podpore se težko izviješ iz primeža bolezni. Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, od mene pa je odvisno, kako bom vozila,” pojasnjuje Mateja Mlakar, ki bo tudi obiskovalcem festivala v Kopru odkrito spregovorila o svoji izkušnji in izzivih, s katerimi se sooča v vsakdanjem življenju, saj želi pomagati razbiti stigmo, ki se žal še vedno drži težav v duševnem zdravju.