(INTERVJU) Rok Gumzej: “Mladi vidijo digitalni svet drugače”

Prekomerna uporaba digitalnih naprav lahko vodi v digitalno zasvojenost, kar negativno vpliva na duševno zdravje otrok in mladostnikov. “Pomembno je, da starši prepoznajo že zgodnje znake zasvojenosti - ko postane uporaba naprav otrokova primarna aktivnost - in pravočasno ukrepajo,” pravi socialni pedagog Rok Gumzej, ki na Logoutu, centru pomoči pri prekomerni rabi interneta, opravlja pomembno delo z mladimi in tudi odraslimi, ki so se ujeli v pasti interneta.

Rok Gumzej se ukvarja zlasti s svetovanjem zasvojenim in čezmernim igralcem video iger, kjer učinkovito prepleta svoje poznavanje gamerskega sveta. V prostem času ustvarja video vsebine o igričarskih novicah, slovenski e-športni sceni in prenaša v živo različne igre. Področje varne rabe naprav pa približuje tudi javnosti skozi zabavno izobraževalne vsebine na temo uravnotežene rabe naprav tako za internetni prostor kot tudi za televizijske ekrane prek svoje televizijske oddaje GG - Good Game. Deluje pa tudi kot moderator podkasta Digitalno izobraževanje, na katerem ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pripravlja vsebine za učitelje in starše.

V centru Logout pomoči ne nudite le mladim, ampak tudi odraslim, ki so se ujeli v past digitalne zasvojenosti. Je med starejšo populacijo veliko t. i. odvisnikov od ekranov?

“Nevarnost internetnega prostora je v tem, da zelo hitro pritegne našo pozornost. Pot do zasvojenosti je lahko zelo dolga, a ko enkrat prekoračiš mejo, gre hitro navzdol.”

“Pri mladih običajno starši prepoznajo te težave in poiščejo pri nas pomoč, a dejstvo je, da pri odraslih ta problematika ni nič manj prisotna, le prepoznajo je ne, saj njihovo življenje sprva poteka dalje po ustaljenih smernicah. Ko pa umanjka komunikacija s partnerjem, ko je skrb za otroke potisnjena v drugi plan, vsakodnevne obveznosti pa ostanejo neizpolnjene, takrat zazvoni alarm in zgodi se, da kdo pripelje k nam svojega partnerja ali pa celo odrasli otroci svoje ostarele starše, ki so na spletu še toliko bolj ranljivi, sploh glede spletnih prevar.”

Kako hitro se lahko posameznik ujame v past prekomerne rabe interneta?

“Nevarnost internetnega prostora je v tem, da zelo hitro pritegne našo pozornost. Pot do zasvojenosti je lahko zelo dolga, a ko enkrat prekoračiš mejo, gre hitro navzdol. Sploh mladi radi zapadejo v to kolesje, še posebej zato, ker je digitalni svet velik del njihovega vsakdana - danes že vsi imajo telefone, igrajo igre, so nenehno 'priklenjeni' na ekrane ... Sploh ko staršev ni doma, se mladi - če nimajo jasno postavljenih mej - težje samoregulirajo. Sledi kršenje dogovorov v slogu 'samo še pet minut' in kmalu postane samoumevno, da so dogovori zelo ohlapni in se jih da 'raztegovati' ...”

In običajno je tako, pravite, da pridejo starši z otroki k vam po pomoč, ko so težave že zelo očitne ...

“Res je, zato bi si zelo želeli, da bi starši prišli k nam tudi preventivno, ko je otrok star kakih šest, sedem let, ko se da še ogromno narediti, brez večjih zapletov. Ne pa šele takrat, ko so že nastale težave z uporabo naprav. To je običajno zlasti na prehodu iz druge v tretjo triado osnovne šole in na prehodu v srednjo šolo, ko se poveča zahtevnost znanja in je treba vložiti več časa v učenje. Tisti otroci, ki nimajo zgrajenih učnih in delovnih navad in niso vajeni tega, da jih nekaj 'ne gre', običajno iščejo 'dosežke' tam, kjer z lahkoto dosegajo dobre rezultate - v igranju videoiger ali nasploh v digitalnem prostoru, ko z objavo nekega videa na družbenih omrežjih dobijo pozitivne povratne informacije, kar interpretirajo kot dosežek.”

Kako prepoznamo digitalno zasvojenost

Kateri so najpogostejši simptomi digitalne zasvojenosti pri otrocih in mladostnikih?

“Če otrok preveč časa preživi za ekrani, sploh pred spanjem, bo šel zato kasneje spat, zjutraj bo bolj utrujen, zato v šoli ne bo zbran, posledica je padec učnega uspeha. Ko pride domov iz šole, je utrujen, nič se mu ne da, hobiji ga več ne zanimajo, najraje bi se zaprl v sobo in igral videoigre ali komuniciral s prijatelji prek družbenih omrežij ... Tudi ko si sam omeji čas, na primer igranja videoiger, po izteku časa še kar dalje igra in ne zna zaključiti. Tudi v situacijah, kjer telefona ne bi smel uporabljati, ga vseeno vzame v roke. Tudi kdaj med poukom, ko mu je dolgčas in poskuša pregnati ta neprijeten občutek. Mladi mi na delavnicah sami odgovorijo, da pri sebi vedo, da preživijo preveč časa na napravah, a da sami težko uporabo zmanjšajo ali pa so njihovi poskusi neuspešni.”

Že ime vašega centra pomoči - Logout - nakazuje, da se je treba znati izklopiti oziroma odklopiti. A kako?

“Pri tem ne gre samo za časovno komponento, ampak tudi za vsebinsko. Oxfordova beseda leta 2024 je bila Brain Rot, gniloba možganov, ki predstavlja miselno otopelost po čezmernem spremljanju trivialnih vsebin. Kako se izklopiti od tega? Pri mladih je tako, da velikokrat potrebujejo nadzor od zunaj. A potrebujejo tudi zgled. Če oče hodi na stranišče s telefonom, ne more zahtevati od otroka, da tega ne počne. Že odraslemu človeku si je težko postaviti meje, kako težko je potem šele otroku, saj njegovi možgani še niso dovolj razviti, da bi imeli orodja za samonadzor. To seveda ne pomeni, da pri mladih ne moremo razvijati samoregulacije. Le pomagati jim moramo pri tem. S tem, da jim postavimo jasne meje, ki jim pomenijo varnost.”

Ključen je dober odnos

Katere strategije in metode torej svetujete staršem za preprečevanje in obvladovanje digitalne zasvojenosti njihovih otrok?

“Mislim, da je najbolj pomembno, kakšen odnos imajo z otroki. Če je dober, je veliko večja verjetnost, da se bodo otroci držali dogovorov. Pomemben korak k dobremu odnosu je, da starši pokažejo zanimanje za to, kar njihov otrok počne, in poskušajo razumeti, zakaj to počne. Mladi namreč vidijo digitalni svet zelo drugače kot njihovi starši. Slednji običajno v igranju videoiger vidijo zgolj nasilje, zapravljanje časa, skratka - nesmisel, mladostnika pa igranje videoiger pritegne zaradi tekmovalnosti, druženja s prijatelji, občutka potrditve, uspešnosti ... In če se pogleda tako zelo razlikujeta, hitro lahko pride do konflikta. Pogosto nam mladi, ki pridejo k nam, potožijo, da starše zanima samo to, kako je bilo v šoli. Vse se vrti okrog šolskih obveznosti ali očitkov, koliko časa preživijo na telefonu, namesto da bi starši poskušali razumeti, katere potrebe mladostnik tam zadovoljuje. Današnji otroci imajo iste potrebe, kot smo jih imeli mi - po pozornosti, ljubezni, sprejemanju, razumevanju, potrjevanju ... In ko bo starš bolje razumel svet, v katerem njegov otrok preživi toliko časa, bo bolje razumel tudi svojega otroka. To ne pomeni, da smo do vseh digitalnih vsebin takoj sprejemajoči, gre zgolj za to, da aktivnost mladostnika vzamemo resno in do nje pristopamo radovedno, ne takoj napadalno. Še vedno smo lahko spoštljivi, a vseeno kritični.”

Pravite, da je treba nujno postaviti jasne meje pri uporabi zaslonov ter vpeljevati zdrave navade. Kaj sploh so zdrave navade, ko gre za uporabo digitalnih naprav?

“Te naprave so narejene za to, da bodo pritegnile otrokovo pozornost. Tudi ko želi sam omejiti uporabo, je vedno priporočljiva zunanja podpora in pomoč. Najstniki bodo poskušali zaobiti pravila in prestopiti postavljene meje, to je del odraščanja - to je njihova razvojna naloga, da preverijo, do kod lahko gredo -, a vendar je naloga staršev, da jim postavijo jasne meje. In se jih tudi sami držijo. Ena od zdravih navad, o katerih sprašujete, je, da telefon zvečer in zjutraj ni zadnja oziroma prva stvar, ki jo imamo v rokah. Tega se lahko navadimo. Zvečer raje vzemimo v roke knjigo ali se pogovarjajmo s partnerjem ali otrokom. Dogovorimo se, da med obroki ne bomo uporabljali telefonov ali gledali televizije. Obstajajo različne aplikacije in tako imenovani blokerji, s katerimi omejimo uporabo interneta na telefonu. Najpomembneje pa je, da se starši z otroki pogovarjajo in jih poskušajo razumeti.”

Kolikšen odstotek mladih v Sloveniji že potrebuje zdravljenje zaradi digitalnih zasvojenosti?

“Podatki mednarodne raziskave HBSC (z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju) iz leta 2023 kažejo, da so pri nas pri enajstih odstotkih mladostnikov prisotni znaki pretirane in kompulzivne uporabe družbenih omrežij, pri čemer je pri dekletih odstotek višji, slaba desetina mladostnikov pa kaže znake zasvojenosti z videoigrami, pri čemer prednjačijo fantje.”

Ste strokovnjak za videoigre. Je zasvojenost z videoigrami drugačna od zasvojenosti z družbenimi omrežji?

“Razlika je že v tem, da so se igralci videoiger nemudoma pripravljeni razgovoriti o tem, kar počnejo, medtem ko so uporabniki družbenih omrežij bolj zadržani do deljenja, saj je pogovor o družbenih omrežjih tudi pogovor o temah odnosov, ljubezni, pozornosti, samopodobe. Lažje govorim o vsebini igre kot o sebi. Pri igranju videoiger je zelo pomembno raziskati, zakaj nekdo to počne, kaj dejansko počne in kako to poteka. Velika razlika je namreč, če nekdo igra s prijatelji in mu je vseeno, kaj igra, saj mu je pomembno druženje, ali pa mu je motivacija za igranje ustvarjanje, izziv, obvladovanje čustev ali pa enostavno odlašanje z obveznostmi, denimo z učenjem. Pri družbenih omrežjih pa je najbolj pogost motiv zlasti druženje. No, nekateri si želijo postati tudi vplivneži. Sicer pa je na družbenih omrežjih zelo popularen zlasti format kratkega videoposnetka, kar spet sodi v kategorijo 'distrakcije', torej gledam, 'skrolam' in čas mineva ... V videoigrah je zelo velik občutek napredka, čeprav so tudi družbena omrežja s t. i. igrifikacijo - zelo popularni so bili na primer snapchat ogenjčki, ki temeljijo na zelo preprosti mehaniki: jaz pošljem, ti pošlješ in številka gre gor - ustvarila lažen občutek napredka. Aplikacije so narejene, da nas k uporabi pritegnejo in pri njej obdržijo.”

Vpliv na duševno zdravje

Kako pa ta nekemična zasvojenost vpliva na duševno zdravje otrok?

“Pomeni povečano tveganje za anksiozne motnje, zlasti strah pred navezovanjem novih stikov, zaradi česar niti v šolo ne želijo več hoditi, večje je tveganje za nastanek depresije, za nizko samopodobo, tudi zaradi družbenih omrežij, na katerih se mladi nenehno primerjajo s svojimi vzorniki, nezavedajoč se, da je njihova podoba izumetničena ... Pa ne samo mladi, na udaru so tudi odrasli, saj je na spletu ogromno dezinformacij in vsebin, ustvarjenih z umetno inteligenco, ki prikazujejo povsem nerealne podobe oziroma modele, kakšen naj bi bil uspešen moški oziroma ženska ... Raziskava, ki jo je lani na slovenski populaciji opravila spletna stran Safe.si, to je osrednja informativna spletna točka za najstnike, otroke, starše in učitelje o varni uporabi interneta, je pokazala, da kar 45 odstotkov najstnikov primerja svoj obraz in telo s popolnimi podobami spletnih vplivnežev, 18 odstotkov osnovnošolcev in 23 odstotkov srednješolcev pa že razmišlja o plastični operaciji, da bi izboljšali svoj videz.”

Vse več staršev uporablja zaslone namesto varušk. Pri kateri starosti je sploh zdravo pred otroka postaviti ekran?

“To jasno določajo Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki jih je pripravila skupina pediatrov iz Sekcije za primarno pediatrijo Združenja za pediatrijo skupaj s strokovnjaki z drugih področij; smernice si lahko vsak poišče na spletu. Na splošno pa velja: čim kasneje. Staršem polagamo na srce, naj razumejo, da v spletnem prostoru ne najdemo samo vsebin, ki jih sami iščemo, ampak da tvegane vsebine same pridejo do otrok. Ključno je biti tam z njimi pri njihovih prvih korakih v digitalni svet.”

---