(INTERVJU) Dr. Jakob Komel: Holesterol lahko s pravilnim pristopom učinkovito nadzorujemo

Kakšna je razlika med “dobrim” (HDL) in “slabim” (LDL) holesterolom?

“Razlika med njima je v tem, kako se delci holesterola prenašajo po krvi. LDL, ki mu rečemo 'slabi' holesterol, prenaša holesterol iz jeter do celic. Težava nastane, kadar ga je v krvi preveč. Takrat se začne nalagati na žilne stene - predvsem tam, kjer so žile že rahlo poškodovane. Na teh mestih se tvorijo maščobne obloge, ki žile postopno ožijo in lahko sčasoma povzročijo njihovo zamašitev. To poslabša pretok krvi in lahko vodi do povišanega krvnega tlaka, v hujših primerih pa do srčnega infarkta ali možganske kapi. HDL ali 'dober' holesterol pa deluje ravno nasprotno - pomaga odstranjevati odvečni holesterol iz žil in ga vrača v jetra, kjer se razgradi. V krvi si torej želimo čim manj holesterola LDL in čim več holesterola HDL. Proces nalaganja maščob v žilah imenujemo ateroskleroza. Začne se lahko že v mladosti, ko so žile sicer še gladke in prožne, a se sčasoma zaradi različnih dejavnikov tveganja poškodujejo. Na teh poškodbah se holesterolni delci hitreje nabirajo, kar pospeši razvoj ateroskleroze.”

Za zvišan holesterol najpogosteje izvemo na sistematskih pregledih. Ali ga lahko zaznamo tudi brez meritve, obstajajo kakšni simptomi?

“Povišan holesterol je pogosto 'tihi ubijalec', saj ga ne občutimo in ne povzroča nobenih neposrednih simptomov. Večina ljudi zato zanj izve šele pri sistematskem pregledu ali laboratorijski preiskavi krvi. Tu bi izpostavil pomembnost opravljanja meritev v zanesljivem, akreditiranem laboratoriju, ne pa na javnih prireditvah ali stojnicah, kjer so rezultati pogosto le okvirni in manj zanesljivi. Težave se pojavijo šele, ko so žile že precej zamašene zaradi napredovane ateroskleroze - pretok krvi se poslabša in tkiva dobijo premalo kisika. V tej fazi ne govorimo več o preventivi, ampak že o srčno-žilni bolezni, ki zahteva resno in ciljno zdravljenje. Takrat ne velja več le splošno priporočilo o 'normalnih' vrednostih holesterola, ampak že velja pravilo: nižji kot je LDL, boljše je, prenizkih vrednosti ne poznamo.

Holesterol sam po sebi ne povzroča težav na kratek rok, a dolgoročno prispeva k razvoju srčno-žilnih bolezni, podobno kot visok krvni tlak ali povišan krvni sladkor. Dobra novica pa je, da je to dejavnik tveganja, ki ga lahko preprosto izmerimo in z zdravili uspešno zdravimo.”

Zakaj je zgodnje odkritje povišanih vrednosti in ukrepanje ključnega pomena?

“Povišan holesterol in drugi dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni začnejo delovati zelo zgodaj - že v mladosti. V tem času se v žilah lahko začnejo nabirati maščobne obloge, ki se s staranjem postopno večajo in ožijo žilni lumen. Zato je pomembno, da povišane vrednosti odkrijemo čim prej. Med vsemi merljivimi dejavniki tveganja je LDL holesterol eden najpomembnejših. Številne raziskave so pokazale, da znižanje 'slabega' LDL holesterola močno upočasni ali celo ustavi napredovanje ateroskleroze, kar lahko prepreči srčni infarkt ali možgansko kap. Z zgodnjim ukrepanjem torej ne podaljšamo le življenjske dobe, ampak tudi ohranjamo boljšo kakovost življenja.”

Vrednost holesterola je le deloma odvisna od življenjskega sloga, večji vpliv ima genetika. A življenjski slog pomembno vpliva na vnetje v telesu in na hitrost, s katero srčno-žilne bolezni napredujejo.

Foto: Profimedia

Kako življenjski slog, kot so prehrana, vadba in kajenje, vplivajo na holesterol?

“Vrednost holesterola je le deloma odvisna od življenjskega sloga, večji vpliv ima genetika. Nekateri imajo zaradi genetike višje vrednosti holesterola, tudi če živijo zdravo. A življenjski slog pomembno vpliva na vnetje v telesu in na hitrost, s katero srčno-žilne bolezni napredujejo.

Eden izmed skritih dejavnikov je tudi stres. Kadar smo pod stresom, se v telesu sproščajo stresni hormoni, ki so po zgradbi podobni holesterolu. Zato se ob dolgotrajnem stresu raven holesterola pogosto še dodatno poviša. Težava pa je, da stresa ne moremo izmeriti - vsak ga doživlja različno, in pri vsakem lahko v nekem trenutku poruši ravnovesje v telesu. Zato zdravniki ob zdravljenju povišanega holesterola vedno poudarjamo tudi nefarmakološke ukrepe, torej spremembo življenjskega sloga: prenehanje kajenja, vsaj 30 minut gibanja na dan, uravnoteženo prehrano in obvladovanje stresa.”

Kadar smo pod stresom, se v telesu sproščajo stresni hormoni, ki so po zgradbi podobni holesterolu.

Foto: Profimedia

Za zniževanje vrednosti holesterola obstajajo zdravila. V katerem primeru brez njih ne gre in jih je zato nujno začeti jemati?

“Tablete za zniževanje holesterola predpišemo posameznikom z visokim tveganjem za srčno-žilne bolezni. Tudi če še ni simptomov bolezni, so zdravila preventivno pomembna, da preprečimo srčni infarkt ali možgansko kap. Zlasti pa je zdravljenje z zdravili nujno, ko je bolezen že prisotna - takrat je treba čim prej znižati holesterol, saj se poškodbe žil s časom kopičijo, proces ateroskleroze pa ne izgine sam od sebe. Cilj je, da dosežemo priporočene vrednosti holesterola in s tem čim bolj zmanjšamo tveganje za resne srčno-žilne zaplete.”

Kaj bi bilo vaše glavno sporočilo ljudem glede holesterola?

“Glavno sporočilo ljudem bi bilo: holesterol je eden glavnih dejavnikov tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni, a ga s sodobnimi zdravili in pravilnim pristopom lahko učinkovito nadzorujemo in dosežemo ciljne vrednosti. Če zdravnik oceni, da je zdravljenje potrebno, je pomembno, da se mu zaupa in začne redno jemati predpisana zdravila. Zdravljenje je običajno dolgotrajno in je namenjeno predvsem preprečevanju srčno-žilnih zapletov ter ohranjanju kakovosti življenja čim dlje. S prehrano lahko vrednosti holesterola spremenimo le za približno 10-20 odstotkov, medtem ko smo z zdravili zelo uspešni. Na trg prihajajo tudi vedno nova zdravila, ki omogočajo še učinkovitejše zniževanje holesterola.

Pri načinu zdravljenja in ciljni vrednosti holesterola je pomembno, da je pristop prilagojen posamezniku. Referenčne vrednosti v laboratorijskih izvidih veljajo le za zdrave ljudi brez dodatnih dejavnikov tveganja, zato naj se vsak posameznik o svojih ciljnih vrednostih posvetuje s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom.”