Bolniki z epilepsijo so še vedno žrtve predsodkov
Epilepsija je ena izmed najbolj pogostih nevroloških motenj, ki pa je zelo dobro ozdravljiva, je ob svetovnem dnevu epilepsije, 10. februarja, ocenila predsednica društva Liga proti epilepsiji Slovenije Natalija Krajnc. Vseeno pa se bolniki pogosto soočajo s predsodki, zato je o bolezni pomembno govoriti, so izpostavili sogovorniki.
Vsaj polovica oseb za epilepsijo zboli že v otroškem obdobju, je pojasnila Natalija Krajnc. Za bolezen so značilni epileptični napadi. Gre za kratkotrajne in nepredvidljive motnje v delovanju živčevja. Epilepsija v večini primerov ni jasno povezana z drugimi boleznimi, občasno pa se lahko razvije po poškodbi možganov in podobno, je pojasnila.
Pomembno je redno jemanje zdravil
Osnovni način zdravljenja so protiepileptična zdravila, ki učinkujejo pri približno treh četrtinah do štirih petinah oseb. Pri tem je sicer zelo pomembno, da osebe zdravila redno jemljejo. Obstaja pa tudi skupina bolnikov z bolj trdovratno obliko bolezni, ki je odporna na zdravljenje. Kot je poudarila Krajnc, je te osebe in njihove družine pomembno seznaniti še z drugimi možnostmi zdravljenja.
Kako pomagati osebi z epileptičnim napadom
Pomoč ni potrebna, ko gre za kratkotrajni napad, sploh če je znano, da ima oseba epilepsijo. Če pa ima bolnik večji napad s krči in nezavestjo, ga lahko druga oseba položi v bočni položaj, da prepreči poškodbo med udarjanjem z glavo. V društvu Liga proti epilepsiji Slovenije odsvetujejo razpiranje ust na silo, vtikanje v usta različnih predmetov z mislijo, da se morda oseba ne bo ugriznila. Pregled pri zdravniku je potreben, če oseba doživi napad v bolj nevarnih okoliščinah, denimo v vodi.
Priznala je, da je dostopnost do zdravstvenega kadra v Sloveniji neenakomerna, največjo težavo pa predstavlja prehod od pediatričnega obdobja v odraslo dobo. Težava je tudi usmeritev do nevrologa za odrasle, ki se poglobljeno ukvarja z epilepsijo. Dostop do zdravil je bil medtem v Sloveniji vedno zelo dober in brezplačen, meni.
Bolniki in njihovi starši diagnozo običajno sprejemajo postopoma, je ocenil specialist klinične psihologije, ki deluje na področju pediatrične epileptologije, David Gosar. Ob prvotni diagnozi doživijo šok, kasneje pa jih zanimajo ključne informacije o poteku zdravljenja in življenju z epilepsijo. Pri sprejemanju bolezni sta ključnega pomena vključitev v organizirane skupine pomoči ter podpora v družini in skupnosti, meni.
Nekateri bolniki z epilepsijo se še vedno soočajo s stigmo, še posebno na trgu dela.
Veliko breme epilepsije je nepredvidljivost
Pomen podpore skupnosti in svojcev je izpostavil tudi Dejan Smerkolj, ki je na okrogli mizi delil svojo izkušnjo z epilepsijo. Diagnozo, ki jo je po hujši poškodbi glave prejel v 31. letu starosti, je sprejel, hkrati pa se je bolezni prilagodil. Kot največjo težavo je izpostavil pomanjkanje mobilnosti, saj je po diagnozi za nekaj časa izgubil vozniški izpit, še vedno pa ga je vožnje strah.
Veliko breme epilepsije je nepredvidljivost, ki spremlja epileptične napade, je poudaril Gosar. Življenje pa bolnikom pogosto otežujejo tudi stigma in predsodki, ki lahko vodijo tudi v izzive na področju zaposlovanja in šolanja. Prepričan je, da je za starše otrok z epilepsijo pomembno, da po diagnozi ne zapadejo v preveč zaščitniško vzgojo, temveč otroku omogočijo čim večje vključevanje v vsakodnevne dejavnosti.
Pomen preventive
Krajnc in Gosar sta spregovorila tudi o pomenu preventive. Osebam z epilepsijo odsvetujeta uporabo psihoaktivnih substanc, kot je alkohol. Priporočata jim redno gibanje in skrb za spanje. Gosar osebam z epilepsijo svetuje, da o bolezni in svoji diagnozi spregovorijo s prijatelji in bližnjimi, da jim lahko ti pomagajo.
Pomembno podporo pa nudi tudi društvo Liga proti epilepsiji, ki združuje strokovnjake in bolnike, je pojasnila Krajnc. V društvu si prizadevajo informacije o epilepsiji izobraževati tudi zdravstvene delavce, saj lahko poznavanje bolezni zelo pomembno vpliva na izide zdravljenja ter prepreči nepotrebne predsodke.
