Valter Kobal ima svojo igro prestolov v Dolancih

Kobalovi so v Dolancih, vasi v dolini Branice, že dolgo prisotna rodbina, toda Valter Kobal je odraščal v Novi Gorici, kjer je oče leta 1972 kupil stanovanje. Vezi z vasjo niso nikoli pretrgali in tja se je kot otrok tudi Valter hodil “učit” kmečkih opravil, sicer pa mu je bilo takšno ali drugačno postopanje od nekdaj tuje. Tako je že v osnovni šoli vodil pionirsko organizacijo, pa šolski radio in cel kup drugih stvari, čeprav se je še najbolj intenzivno posvečal športu. Začel je v novogoriškem rokometnem klubu, v tretjem letniku srednje ekonomske šole pa je prestopil k Lipi Ajdovščina, ki je igrala v višji kategoriji. Veljal je za nadarjenega igralca, kar se je poznalo tudi na prostem času, ki ga skorajda ni imel. “Med tednom so bili treningi vsako popoldne, domov sem se vračal ob enajstih zvečer, konec tedna pa smo šli cela družina pomagat nonotu,” se spominja. Je pa pri Lipi tudi spoznal, da se trud poplača, saj jih je klub nagrajeval glede na dosežke. Prišel je do članstva v slovenski mladinski reprezentanci, ob vpisu na fakulteto pa se je odločil dati študiju prednost. “Šport pomaga mladostniku, da se izoblikuje. Da ti nek fokus, te nauči tako vztrajnosti kot potrpežljivosti in te pripravi do tega, da greš do konca, da iztisneš iz sebe vse. In zaveš se, da se ne da vedno zmagovati, da pa moraš stalno gledati naprej, saj bo naslednji teden spet tekma, na katero se moraš telesno in psihično pripraviti, če hočeš doseči dober rezultat,” strne pozitivne izkušnje ukvarjanja s športom. Tako pristopa danes tudi do vinarstva, sicer pa se je s svojo vztrajnostjo in željo po dokazovanju uveljavil v vsem, česar se je lotil.