Pohodi s pridihom spomina

Oče taoizma Laozi (oziroma Lao Ce) je modro ugotavljal, da se tudi najdaljša pot začne s prvim korakom. In čeprav se še najbolj trdovratnim zapečkarjem ne ljubi večno sedeti, pogosto vsi potrebujemo kako spodbudo, da se odpravimo do cilja, ki ni zgolj služba, trgovina ali najbližja kavarna. Vse kulture tega sveta poznajo takšna ali drugačna romanja, ki od posameznikov zahtevajo, da se odpovejo udobju štirih sten in domačega kraja ter postanejo tujci, peregrini. Ko tako vandramo po poljih (per ager) do nekega določenega cilja, hodimo tudi k samim sebi, zato nas ne moti, če se nebo kuja bolj kot stara mula, če zmrzuje ali pripeka sonce, če se vzpenjamo po zaledenelem bregu ali brodimo po blatni poti. “Ker vreme ni nikoli slabo, le obleči in opremiti se moraš primerno,” vedo povedati pohodniški zanesenjaki. Tokrat so v pohodniško opremo sodile dereze, čeprav je vsakdo upal, da jih ne bo treba uporabljati.