Nad harmonikami Jožka Rutarja so se navdušili tudi Japonci
Priimek Rutar je po razširjenosti na 151. mestu v Sloveniji, vsaj sto petdeset ali več pa je tudi poskusov ponarejanja Rutarjevih harmonik. Že zdavnaj so postale klasika, čeprav je Jože (Jožko) Rutar, iz Zadlaza po rodu, prve naredil šele leta 1984. Sledil je ljubezni do glasbe, še posebej do diatonične harmonike, ki ga spremlja že od malih nog, ko si je pri dvanajstih letih prislužil prvo z delom med poletnimi počitnicami v Koči na planini Razor. Mikala ga je umetnost, oče pa ga je vpisal na gostinsko šolo, češ da tako ne bo nikoli lačen in na mrazu. In res ni bil, toda glas harmonike je bil močnejši.
In tako je Jožko Rutar meso zamenjal za les, štedilnik za mizarski bank, nože in kuhalnice pa za razno orodje, potrebno za izdelavo harmonik. Znanje, kronano s številnimi patenti, je predal sinu Aleksu, upokojenske dneve pa si krajša z izdelovanjem okrasnih lesenih figuric in predmetov, katerih je polna njegova hiša na Zemonu, kjer živita z ženo Marijo.
Pri 17 letih je postal vodja kuhinje
Jožko Rutar je šolo za kuharja začel obiskovati leta 1962, ko je bila še v Piranu, nato so se vsi, šola in dijaki, preselili v Izolo. Kuhanje ga ni nikoli veselilo, vendar je k pouku in kasnejšemu delu pristopil s prepričanjem, da moraš dati vse od sebe, ko se nečesa lotiš. Tako mu tudi ni bilo težko najti službe: prvo je imel pri Vinku Šterku v gostilni na Ajševici, kjer je pri šele sedemnajstih letih postal vodja kuhinje, zadolžen za glavne jedi in sladice. Vojaščino je odslužil v mornarici, vendar v kuharski opravi in na kopnem, v Pulju.
“Sem samouk, vendar očitno z veliko talenta. Mogoče so zato začeli spraševati po takšni harmoniki, kot je bila moja, in v zgolj eni zimi sem jih uspel prodati Tirolcem šestindvajset. To me je spodbudilo k razmišljanju, da bi jih začel izdelovati kar sam.”
Jožko Rutarizdelovalec harmonik
“Trajalo je 724 dni, ampak sem bil pravi gospod, in to že od prvega dne, ko sem se javil za pomočnika v kuhinji, čez en teden pa sem bil že glavni,” se spominja časov, ko je bil, najverjetneje prvič in zadnjič, na kratko ostrižen. Vrnil se je k Šterku, toda že po dveh tednih se mu je preko skupnega znanca ponudila priložnost, da gre za vodjo kuhinje na Južno Tirolsko, kar je nemudoma sprejel. “Ti kar pojdi, se boš že vrnil, in služba pri meni ti je vselej zagotovljena, ker si priden,” mu je rekel prvi delodajalec v slovo, Jožko pa je med Tirolci ostal kar dvaindvajset let, z vmesno vrnitvijo domov, ko se je oženil in bil zraven pri zagonu Zemona.
“Če jih ne bi spoznali, bi verjetno ne verjeli, da imamo v deželi vzhajajočega sonca dva tako zvesta pristaša naše glasbe, da sta poleg harmonik Rutar naročila tudi obleke v slogu slovenske narodne noše.”
Jožko Rutarizdelovalec harmonik
S harmoniko na pot
Diatonična harmonika je Jožka Rutarja spremljala tako k vojakom kot na Tirolsko. “Vselej sem igral, toda nikoli ne rečem, da znam igrati na harmoniko. Sem samouk, vendar očitno z veliko talenta. Mogoče so zato začeli spraševati po takšni harmoniki, kot je bila moja, in v zgolj eni zimi sem jih uspel prodati Tirolcem šestindvajset. To me je spodbudilo k razmišljanju, da bi jih začel izdelovati kar sam,” obuja spomine Jožko, ki so ga Tirolci klicali po njihovo, Joseph.
V tistih letih si je nabral veliko prijateljev. Nek krajevni muzikant mu je pomagal rešiti problem igranja s krajšim sredincem na desni roki, ki ga je izgubil med delovno nesrečo v kuhinji - na mesoreznici, tako da je lahko ponovno suvereno vlekel meh. Pogosto so ga prišli iskat orožniki, celo policaji v uniformi, da bi se zvečer, ko je končal delo, skupaj zapeljali na kako veselico.
Frajtonar'ca
Zvenu besede navkljub, si izraza “frajtonar'ca”, s katerim Slovenci označujemo diatonično harmoniko, nismo sposodili od Avstrijcev ali Nemcev, ampak smo ga sami skovali. Naši slovaški bratje ji pravijo heligonka, kakor tudi Čehi, le da z naglasom na nekem drugem vokalu. Nemci, ki so se tega glasbila sploh spomnili, ga poznajo z več imeni: Ziehharmonika, Knopfakoordeon in Handharmonika. Norveški izraz je ostal vezan na čas, ko so imele duatonične harmonike tipke razporejene v dveh redih in ji še danes pravijo torader (dve vrsti). Brazilci izpostavljajo število basov - sanfona de oito baxos, čeprav jo poznajo tudi kot acordeão diatônico in gaita-ponto, v domovini portugalščine pa je preprosto concertina. Tudi v špansko govorečih državah imajo zanjo več izrazov, od acordeón de botones do verdulera. Za Ruse je garmon, za Švede durspel, za Portugalce concertina, za Baske trikitixa, za Nizozemce trekharmonika ali, krajše, trekzak, za Estonce lõõtspill, za Fince kaksirivinen haitari… Francozi, veliki ljubitelji igranja na harmoniko, ji ljubkovalno pravijo diato, kar je okrajšava za accordéon diatonique, tistim z enim redom gumbov pa tudi mélodéon. Tudi v Italiji jo poznajo z dvema imenoma, kot fisarmonica diatonica in kot organetto. V vseh teh državah in še marsikje drugje so jo sprejeli kot ljudsko glasbilo, ki je lahko s kombinacijo višjih tonov in basov ustvarjalo melodijo in dajalo ritem. Posebnost diatonične harmonike je dvojni glas sleherne glasilke: eden pri raztegovanju meha in drugi pri njegovem stiskanju. Klavirske harmonike so se pojavile šele v obdobju po prvi svetovni vojni in nimajo te dvojnosti, zaradi česar so tudi težje, saj potrebujejo dve glasilki za en glas.
“Dela je bilo ogromno. V prvem hotelu, kjer sem delal, v Arabbi, smo bili odprti celo leto, v visoki sezoni pa je bilo potrebno kuhati tudi za sedem avtobusov gostov na dan. In ljudje so jedli, ne kot danes, ko bi vsi le kakšno pašto in solato, Takrat, v sedemdesetih, so se ljudje še znali poveseliti, so imeli več denarja oziroma so ga več namenjali za dobro hrano,” pravi Jožko in navrže, da je malokdo izmed tistih Slovencev, ki jim je našel delo na Tirolskem, zdržal tam dlje časa. “Največ eno leto ali zgolj eno sezono, potem so pobrali šila in kopita. In to tako slavni Andrej Goljat, ki sem ga spoznal, ko je prišel na Zemono pokazat nekaj receptov, kot tudi Jože Žabar in Slavko Šuligoj, ki sem ju iz Hita spravil k nam. Bolj kot v delo sta se vživela v glasbo, Jože je nekaj improviziral na pozavni, Slavko je igral kitaro in pel, tako da smo kar precej nastopali po vaseh. Domačini so prinesli kake lonce in ponve ter dajali ritem, pa nam je bilo vsem lepo,” Jožko vstavlja kamenčke v mozaik spomina.
Sprva je Tirolcem igral naše polke in valčke, potem se je naučil “tirolese” način igranja, ki ga spremlja še danes. Ko se je zglasil pri harmonikašu Zoranu Lupincu s prošnjo, da naj mu pomaga izpiliti tehniko igranja, ga je uveljavljeni pedagog in koncertni mojster pomiril, da ga nima česa učiti. “Takih harmonikašev, s tako tehniko, je še malo živih,” mu je polaskal. Jožko je med bivanjem na Južnem Tirolskem veliko teh starih mojstrov posnel na magnetofonski trak in oni so mu še danes vzor, ko zaigra kaj za dušo.
Prvi koraki v izdelovanju harmonik
Po Arabbi je šel Jožko Rutar kuhat v drugo južnotirolsko turistično središče, v hotel v Corvari, kjer pa je delal zgolj v sezoni, dvakrat po štiri mesece, vmes pa je prihajal domov. Nekega večera je pri televizijskem dnevniku videl prispevek o izdelovalcu harmonik Avgustu Železniku z Vrhnike, ki se je potožil, da nima naslednika in da bi z veseljem koga vpeljal v to obrt. “Že naslednji dan sem se odpravil k njemu, toda nasveti, ki mi jih je dal, niso bili uporabni. Pravzaprav mi je dal napačna navodila, tako da ja ne bi začel izdelovati harmonik. Ves teden sem se mučil, da bi kaj naredil, rezultata pa ni in ni bilo. Bil sem že na tem, da grem na kaščo storit konec, saj sem bil že povsem ob glavo, potem sem počasi začel sestavljati koščke skupaj. Kot čisti samouk, in tudi zato imajo moje harmonike številne izvirne rešitve, ki jih mnogi posnemajo, ne da bi sploh vedeli, kakšen je njihov namen. Prva leta sem naredil po dve harmoniki v tistih dveh mesecih, ko sem bil doma, vse pa sem sproti prodal na Tirolskem,” Rutar obudi spomin na prve korake v izdelovanju harmonik.
Prvo avtorsko harmoniko iz leta 1984 je uspel odkupiti od takratnega kupca, ostale so še vedno na Tirolskem. Osem let kasneje, leta 1992, se je dokončno poslovil od kuharskega poklica in se začel ukvarjati zgolj z izdelovanjem harmonik. Počasi je širil krog ljudi, ki so pripomogli k večji dopadljivosti “karoserije”, sam pa je vselej bdel nad “motorjem”, delno narejenim v specializiranih delavnicah po njegovih zamislih. Nekatere modele krasijo ročna poslikava, intarzije, dragi kamni, LED lučke, prav vse pa motiv trte in grozdja, ki je obenem z imenom zaščitni znak harmonik Rutar.
Širitev ponudbe in selitev v Avstrijo
Rutar je sprva je izdeloval zgolj diatonične harmonike, kasneje tudi klavirske in kromatične. Postopek za katerokoli harmoniko se začne z izbiro in obdelavo lesa in izdelavo meha, konča pri uglaševanju. Za dokončanje ene harmonike potrebujejo pri Rutarjevih štiri mesece, seveda pa delajo po več harmonik istočasno. Na končni izdelek je potrebno čakati eno leto, saj so bili in so družinsko podjetje, ki postavlja v ospredje kvaliteto, masovna proizvodnja pa jih ne zanima. Sedež podjetja in izdelavo harmonik so že pred leti preselili v Žitaro vas na Koroškem, kjer so prostore kupili od nekega drugega Rutarja, tistega s piko. Papirje so jim uredili v treh dneh in jih z navdušenjem sprejeli, za Avstrijo pa so se odločili zaradi ostrejše zakonodaje glede varovanja intelektualne lastnine in blagovnih znamk.
“V Sloveniji je že vsak mazač lahko nalepil našo blagovno znamko na v Italiji kupljeno poceni harmoniko in jo dal na 'bolho' ali podoben portal, potem pa so se prihajali ljudje k nam pritoževat zaradi slabega zvoka njihove rutarce. Žal nam je zanje, saj so odšteli veliko denarja za - smeti. Tega je zdaj neprimerno manj, vendar ponaredki še krožijo naokrog in ljudem že vrsto let svetujemo, naj pridejo preverit pristnost harmonike k nam, preden jo kupijo,” svetuje Jožko.
Originalno Rutarjevo harmoniko je možno naročiti po katalogu, vendar za vsako velja, da je unikatni izdelek, ki mu mojster Jožko, zdaj pa njegov sin Aleks, zagotavljata petnajstletno garancijo, če seveda z njo ravnamo pravilno. “Če nekdo stiska po en sam gumb naenkrat, je kot da bi vozil avtomobil v prvi prestavi: nekaj bo zagotovo šlo narobe. Vsaj na dva naj pritisne, pa mu bo harmonika služila celo življenje,” svetuje Jožko, ki ne pozabi dodati, da sta za pravi zvok harmonike pomembna tudi toplota in vlažnost zraka, godcem pa polaga na dušo, da pred začetkom igranja na suho (brez pritiskanja na tipke) razpihajo meh.
Harmonika gre v svet
Najverjetneje ni celine, kjer ne bi kdo igral na harmoniko Rutar. Morda je nima nihče na Antarktiki, toda tudi tam se ekipe raziskovalcev stalno menjujejo in najverjetneje se občasno tudi tam znajde nekdo, ki za krajši čas razteguje harmoniko, ki se od leta 2006 ponaša z zlatim znakom SQ, slovenska kakovost.
Razvoj harmonik pa se s tem mejnikom ni ustavil. Nekatere miljne kamne predstavljajo ročno izdelane glasilke, ohišje iz posebno odbranega smrekovega lesa, ki ga odlikuje izjemna resonanca, patentirana diskantna in basna mehanika, trobila za base, nova oblika tipkovnice in dodatna vrsta tipk za poltone, glasilke na srebrni podlagi, ročna poslikava ohišja, sledenje modnim trendom pri izbiri barv in vzorcev za meh ter podobne izboljšave, ki so opazne za oko in, kar je še bolj pomembno, za uho. Z nekaterimi modeli, kot na primer Gaia in Gaia BIO, so naredili še korak več, saj je celotno ohišje iz masivnega lesa, ki ima manjšo težo in še boljši zven od vezane plošče, zlasti model BIO pa je pravcati futuristični starodobnik.
Vse te novosti zagotavljajo lažje igranje, boljše tesnjenje in doživljenjsko brezhibno delovanje, zaradi česar so se nad harmonikami Rutar navdušili tudi Japonci, znani po tem, da iščejo popolnost v slehernem detajlu. “Če jih ne bi spoznali, bi verjetno ne verjeli, da imamo v deželi vzhajajočega sonca dva tako zvesta pristaša naše glasbe, da sta poleg harmonik Rutar naročila tudi obleke v slogu slovenske narodne noše. Pa ne zgolj to: poznata številne slovenske ansamble narodno-zabavne glasbe, imena zasedb in njihovih vodij, pa tudi po slovensko že kakšno spregovorita. Prišla sta na prireditev, ki jo organiziramo vsako leto na Koroškem, in ostala pri nas deset dni, da bi se še dodatno izpopolnila v igranju,” pravi Jožko, ki vidi v njiju prava ambasadorja igranja na slovensko trivrstno diatonično harmoniko, saj sta po novem tudi zastopnika Rutarja v Tokiu.
Ljubezen do lesa
Harmonike niso edina Jožetova strast, povezana z lesom. Že mlad je rad izdeloval modele čolnov in drugih plovil, zdaj izdeluje vse vrste uporabne in okrasne lesene galanterije. Družinska hiša na Zemonu je polna lesenih živalic, zaljubljenih mačk in zvedavih lisic, ki so tako verodostojne pravim, da sosed z njimi odganja srne s posesti. Številne predmete je naredil za obdaritev kupcev njegovih harmonik, kot okraske za sobe hotelov, v katerih je delal, kot novoletno darilo za goste. Niti najmanj mu ni jasno, koliko kubičnih metrov lesa je doslej že obdelal, zagotovo za nekaj šleperjev, se mu zasvetijo oči, ko ga to vprašam.
Njihova hiša je bila vselej polna lesa. Smrekove deske, ki služijo za izdelavo harmonik, suši osem let v pokončni legi, da smola odteče. Najraje ima najmanj trideset let staro smrekovino z Jelovice, tudi tista iz širše Gorenjske je dobra, če bi te zmanjkalo, pa bi jo nadomestil z bosansko: ta zagotavlja najbolj čiste zvoke.
V nabor lesa, ki ga Rutarjevi uporabljajo za izdelavo harmonik, sodita še javor in oreh, medtem ko se pri izdelavi figuric bolj zanese na les alpskega bora cemprina, ki je izjemno lahek in prijetno dišeč. Z njim ga zalaga prijatelj iz let, ko je kuhal na Tirolskem, kamor se še vedno rad vrača. Na obisk k starim znancem, pa tudi po pravi tirolski speck in planinski sir, katerih okus mu je, obenem z ritmi “tirolese”, po dvaindvajsetih letih bivanja v Arabbi in Corvari zlezel pod kožo.
Ja, dvaindvajset let … Toliko, pravzaprav še štiri leta več, jih je tudi minilo, odkar je zrl smrti v oči. V šali doda, da živi posmrtno življenje. Nič ga ne moti, pravi, le ure, ko ga mine spanec, pridejo vse prehitro. “Buden sem že ob enih, potem pa razmišljam, kaj bi lahko naredil. In potem to tudi naredim,” pripoveduje med krajšo predstavitvijo lesenih izdelkov izpod njegovih rok. Vsaj sto petdeset različnih sta jih naštela z ženo Marijo, lesa pa je pri hiši dovolj za vsaj še enkrat toliko.
Pa srečno, Jožko!
