Lokalne sorte boljše odsevajo rastišče
Nekoč priljubljena goriška železnina Krainer na Raštelu je že vrsto let zaprta, vendar občasno gosti srečanja, promocije, posvete in sorodne dogodke, nekatere tudi gastronomsko obarvane. Ta teden so za prodajnimi pulti stali člani skupine pridelovalcev zvrsti Collio Da Uve Autoctone, ki jo zdaj polni že enajst kleti z italijanske strani Brd, še nekaj drugih pa se pripravlja, da se jim pridruži v naslednjih letih. Pogoj za članstvo je zadostna količina grozdja friulano (jakot), ki tvori hrbtenico zvrsti, v kateri sta manjšinska partnerja še rebula in malvazija.
Collio, torej italijanski del Brd, je kot prvi vinorodni okoliš na Apeninskem polotoku zgradil svoj pravilnik na osnovi suhih belih vin, med katerimi je vidno mesto pripadalo prav zvrsti Collio. Zakonska zaščita je imela zgolj eno lepotno napako: rumena rebula ni imela pravice do sortne polnitve in je smela prihajati na trg zgolj v zvrsti z drugimi belimi sortami, sprva predvsem s tistimi, ki so bile v Brdih “že od nekdaj”. V tradicionalnem “briškem belem” (Collio bianco) sta bila običajno še malvazija in furlanski tokaj, danes asauvignonasse, sauvignon vert, pa tudi jakot in v Italiji friulano, čeprav zanj velja, da je prišel v Furlanijo le malo pred chardonnayem in drugimi francoskimi sortami.
Zvrsti iz številnih sort
Kasneje se je rumena rebula (Ribolla giala) uspešno osamosvojila in si kot taka priborila pozornost in naklonjenost ljubiteljev vina ter postala pravi paradni konj celotnih Brd in sosednjih vinorodnih okolišev, v briško belo zvrst pa so začele vstopati vse mogoče “stare” in “nove” sorte kot pikolit, glera, polšakica, renski in laški rizling, verduc, chardonnay, sauvignon, beli in sivi pinot …
“Nihče ne more trditi, da ni mogoče narediti boljšega vina z uporabo še kake druge sorte, ampak mi smo prepričani, da prav s temi tremi izražamo duh našega prostora.”
Andrea Drius
Terre del Faèt
Zvrsti so sicer v veliki meri odražale vinsko filozofijo posameznega vinarja in marsikateri kleti prinesle svetovni sloves, vendar so izgubljala “teritorialnost”, pa kar koli že to pomeni. Zagovorniki izvirnih okusov briške bele zvrsti v Italiji so zato sprožili pobudo za vrnitev v preteklost, kateri je sledil projekt z imenom “Collio - vino da uve autoctone” (Brda - vino iz lokalnih sort). Nosilci tega preporoda so bile kleti Keber, Muzic, Terre del Faèt in krminska zadružna klet (Cantina Produttori Cormòns), pri sortnem razrezu pa so postavili v osredje furlanski tokaj, ki se v Italiji imenuje friulano. Zgodovinske okvire bele briške zvrsti, v preteklosti oglaševane kot Colliano in Coglianer (za avstrijski trg) je orisal publicist Stefano Cosma, ki je pri Krainerju tudi vodil predstavitev posameznih vinarjev.
Formula, ki najbolje izraža rastišče
Direktor krminske zadruge Alessandro Dal Zovo je izpostavil zadovoljstvo nad uspehom zvrsti, ki ji namenjajo najboljše grozdje z najboljših leg, zato ga ne čudi, da kakovost Collia prepoznavajo vsi osrednji vinski vodniki. Fabijan Korsič je poudaril pomen odločitve za sorodnost etiket, ki postavljajo v prvi plan ime vina in teritorija. “Imamo krasno sinergijo in ni nam težko hvaliti drug drugega,” je dejal. Fabijan Muzic, čigar Collio - Stare brajde je pred leti že bil tako Decanterjev Best in show kot prejemnik platinaste medalje - letos se s tovrsdtnim priznanjem ponaša njegov friulano - se je spomnil začetkov projekta v drugi polovici prejšnjega desetletja, ki ni bil povezan z nečim, kar bi zagotavljalo takojšnji tržni uspeh, ampak je bilo nekaj, v kar so vinarji verjeli. “Na nas so gledali, kot da smo bele muhe, uporniki, toda mi ne odrekamo nobenemu pravice, da sestavlja svojo zvrst kakor se mu zdi najprimernejše, smo pa prepričani, da je formula, ki smo jo dorekli, najprimernejša iz izražanje našega terroirja,” je navrgel.
Kristian Keber, čigar oče Edi se je že pred desetletji odrekel neštetokrat nagrajenemu sortnemu furlanskemu tokaju in začel ponujati zgolj zvrst, je podčrtal, da v tak projekt moraš preprosto verjeti. Obregnil se je ob zvrsti iz ostankov vina po raznih sodih in cisternah in izpostavil strožja pravila, ki so si jih sami določili pobudniki vina iz avtohtonih sort. Trenutno še nimajo pravne podlage v pravilniku konzorcija Collio, saj “priprava vseh papirjev zahteva svoj čas”, vendar zaznavajo več naklonjenosti kot nasprotovanj, ni pozabil omeniti.
Lokalne namesto mednarodnih sort
Andrea Drius (Terre del Faèt) je izpostavil pomen zvrsti Collio da uve autoctone kot vina krajevne identitete. “Nihče ne more trditi, da ni mogoče narediti boljšega vina z uporabo še kake druge sorte, ampak mi smo prepričani, da prav s temi tremi izražamo duh našega prostora,” je dejal.
Luca Campeotto (Rajade) se je kot eden izmed novih članov skupine spomnil prvega srečanja s tem projektom na enem izmed vinskih sejmov. “Všeč mi je bilo, kako so vsi postavljali v ospredje teritorij, in to mi je bilo talko všeč, da sem se jim v hipu sklenil pridružiti,” je dejal sicer uveljavljeni enolog,
Ricardo Marcuzzi je omenil, da je v podedovanem vinogradu odstranil “mednarodne” sorte, da je našel prostor za avtohtone, tako da se je lahko takoj, ko je imel za seboj nekaj trgatev, pridružil skupini. Podobno zgodbo je povedal Gianni Manià, ki trdno verjame v smisel in uspeh projekta, za Edoarda Carraro (Vigna della Cerva) pa je projekt briške zvrsti iz avtohtonih sort nekakšen konjiček, saj poklicno vodi veliko klet v sosednjem vinorodnem okolišu. Zvrsti Collio kot pravilni odločitvi za briške kleti je polaskal tudi Marco Zorzenon (Ronco Blanchis), ki je kasneje, med sproščeno degustacijo, presenetil z prijetno zaznavo botritiziranega grozdja v vinu.
Še pred tem pa je zbrane pozdravil mladi Luca Pozzobon, ki ga je zamisel o vinu teritorija tako pritegnila, da ji je posvetil diplomsko nalogo iz enologije. V nadaljevanju večera je sledilo odkrivanje različnosti v sličnosti, pri čemer so prihajale do izraza drobne razlike zaradi stilov fermentacije, zorenja na finih drožeh ali ne, uporabe različnih sodov, izbranega časa trgatve in podobnih spremenljivk, ki ustvarjajo zaznavne razlike med vini. Kot piko na i so ob zaključku večera pobudniki dali na mizo še magnume svojih prvih polnitev, ki so potrdili dolgoživost zvrsti, kateri hrbet daje jakot (friulano), aromatične note malvazija, svežino (in eleganco) pa ohranja rebula.
Vsakomur naj bo jasno, da gre za belo vino
Francozi se upravičeno postavljajo z zgodovino njihove vinske zakonodaje, saj so že leta 1935 uveljavili pojem zaščitenega geografskega porekla pri trženju vina. Italijani so jim sledili tri desetletja kasneje, nekako v tem zamahu širitve dobrih praks so bili postavljeni tudi temelji jugoslovanskega vinogradniško-vinarskega zemljevida. Tega je sprva prevzela, nato pa dopolnila tudi Slovenija, ki ima v svojem pravilniku o označevanju zapisano, da ime vina ne sme biti geografski naziv. Povsem drugače je v številnih drugih državah, kjer je to celo zaželeno. V takem duhu je na trgu že od leta 1968 zvrst Collio, ki jo je pred nekaj leti skupina štirih zanesenjakov nadgradila s projektom Collio Da Uve Autoctone.
Ponudniki vina “Collio - vino da uve autoctone” sledijo petim zapovedim, ki se začenja pri izboru sort, med katerimi mora biti delež furlanskega tokaja največji. Vino mora zoreti vsaj poldrugo leto, vendar ne sme slediti tehniki oranžnih vin, kar pomeni, da fermentira brez maceracije. Vsi ga morajo polniti v tipsko konzorcijsko steklenico, prav tako je zapovedan enoten zgornji del etikete z napisom “Collio – vino da uve autoctone”, ki obsega približno tretjino prostora, v spodnjem pa je logotip pridelovalca. Zanimiva je tudi odločitev, da v poimenovanju ne izpostavljajo barve vina. “Vsakdo ve, da je Bordeaux rdeče vino, in tako naj mu pride v zavest, da je Collio belo,” pravijo.
