Kako smo praznovali nekoč: Prijetno toplo mi postane, ko se spomnim na novoletno jelkico in okraske

Čeprav so bile zime našega otroštva še zmeraj tiste "prave" zime, z obilico snega in temperaturami pod ničlo, sem vedno imel občutek, da so starejši v svojih zgodbicah "o metru snega" in "dvajsetcentimetrskem ledu" kljub temu nekoliko pretiravali. Zima je bila, in je še vedno, meni zelju ljub letni čas - morda celo najljubši, pa čeprav zapade snega le še za (piškav) vzorec, temperature pod ničlo so bolj izjema kot pravilo in se bodo naše zgodbice o snegu in mrazu generacijam, ki prihajajo, zdele še bolj privlečene za lase od onih "o snežnih zametih" in "minus dvajset ves teden". Ko je zapadel sneg, je na našem dvorišču v Mariboru čudežno prenehala veljati - sicer nenapisana, a večkrat glasno verbalno podčrtana - prepoved hoje po zaplati trave, ki so jo oni bolj sitni stanovalci blokov razglasili za zelenico. Ker pa je s snežno odejo njihov glavni argument, da s svojimi otroškimi podplati povzročamo tisti "ofucani" travi nepopravljivo škodo, padel, je bilo majhno časovno okno "krivoigre" na zelenici odprto.