Zaklonišče pod izolsko cerkvijo
V Pokrajinskem arhivu Koper hranijo tudi načrt protiletalskega zaklonišča, ki naj bi ga leta 1944 pod vodstvom nemških oblasti zgradili pod cerkvijo sv. Mavra v Izoli. To je bila reakcija na letalske napade, ki so jih zavezniške sile okrepile po letu 1943. Zaklonišče, ki naj bi bilo dolgo več kot 300 metrov, naj bi zgradile lokalne oblasti, a se načrt nikoli ni udejanil, saj se je vojna prej končala. Kljub temu njegov tehnični načrt ostaja dragocen spomin na turbulenten vojni čas.
V letošnjem letu bo svet proslavil 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Vse leto se bodo vrstili s tem povezani dogodki, ki bodo opominjali na konec enega najobsežnejših in najdražjih oboroženih spopadov v zgodovini. Po koncu druge svetovne vojne je bila Evropa v ruševinah, prebivalstvo je doživelo množične migracije, številni pa so bili priča povračilnim obračunom. Kljub temu se je sčasoma stanje stabiliziralo - vzpostavili so se red in mir, gospodarstvo je začelo okrevati, okrepljeno sodelovanje med državami pa je kasneje pripeljalo do ustanovitve Evropske unije. Ta uničujoč konflikt je hkrati spodbudil znanstveni in tehnološki napredek, pospešil proces dekolonizacije, okrepil prizadevanja za človekove pravice in emancipacijo ter prispeval k vzpostavitvi mednarodnih institucij, kot so Združeni narodi. Tudi po 80 letih svet še vedno čuti posledice te vojne.
Letalstvo postalo ključno pri vojaških operacijah
Kot smo omenili v uvodu, je burno vojno dogajanje v prvi polovici 20. stoletja povzročilo izreden tehnološki napredek, med katerega sodi tudi hiter razvoj letalstva. Ta dokaj nov koncept je hitro postal ključen pri vojaških operacijah. Čeprav začetki vojaškega letalstva segajo v čas balonov konec 18. stoletja, je letalstvo kot vojaška panoga staro zgolj dobro stoletje. Sprva so letala uporabljali predvsem za izvidniške naloge, a so že med drugo svetovno vojno postala osrednji del bojevanja, kar je bilo očitno v bitkah med nemško LW (Luftwaffe) in angleškim RAF (Royal Air force; sl. Kraljevo vojno letalstvo). Razvoj letalstva je v tem obdobju dosegel izjemen pospešek, saj so si vse velesile prizadevale za prevlado v zraku, kar se je izkazalo za odločilno. Napredni letalski inštrumenti in zaprte kabine so pilotom omogočili letenje tudi v neugodnih vremenskih razmerah.
Ko govorimo o prisotnosti vojnega letalstva na območju današnje Slovenije, se osredotočimo na leto 1943. V tem času je nemška vojska v Evropi začela doživljati resne udarce zavezniških sil, britanske vojaške misije pa so ugotovile, da je partizansko gibanje v Jugoslaviji bistveno uspešnejše v boju proti Nemcem in njihovim zaveznikom. Posledično je začela Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije (NOVJ) prejemati vedno več zavezniške pomoči. Zavezniške sile so v južni Italiji vzpostavile oskrbovalno bazo, od koder so pošiljale pomoč partizanskim enotam na drugi strani Jadranskega morja. Sprva je ta pomoč prihajala na spuščališča, a hitro se je pokazala potreba po vzpostavitvi letališč tudi na ozemlju Slovenije. Leta 1944 so zaradi intenzivnih bojev in naraščajočega števila ranjencev, ki so jih zavezniki sprejemali v svoje bolnišnice, partizani morali na osvobojenem ozemlju urediti ustrezna letališča kot pogoj za nadaljnjo pomoč. Na slovenskih tleh sta bili v prvi polovici leta 1944 za ta namen najpomembnejši območji Bela krajina in Loška dolina, kjer so letališča omogočila učinkovitejšo zavezniško podporo in evakuacijo ranjencev. Nad današnjim slovenskim ozemljem so bili tarča letalskih napadov predvsem Maribor, Jesenice, Ljubljana, Postojna, Celje, Dravograd, Zidani Most in druga pomembna prometna vozlišča.
Zavezniki so bombardirali tudi istrska mesta
Zavezniški letalski poleti za oskrbovanje NOVJ z materialom, ki so ga pripravljali in spremljali borci IV. prekomorske brigade, ter posledična bombardiranja so potekali v skladu z napredovanjem zavezniških sil. Te so se iz juga Italije (Foggia, Bari in Brindisi) pomikale proti severu in vzhodu. V to obdobje spadajo tudi letalski napadi na območje Tržaškega zaliva, ki so pripeljali do bombardiranja mesta Trst, poleg tega pa so bili tarče tudi obalna istrska mesta in ladje v tem območju. Verjetno je iz naših krajev najbolj znan napad z dne 8. septembra 1944, ko sta letalski eskadrilji Kraljevih letalskih sil Velike Britanije (RAF) in Južnoafriških letalskih sil (SAAF) napadli znamenito potniško ladjo S.S. Rex v Koprskem zalivu. Ladja je gorela štiri dni, zatem pa je potonila 12. septembra v plitvem morju.
Od leta 1943 do 1945 je ta del Jadranske obale spadal v nacistično nemško okrožje, imenovano Operativna cona Jadransko Primorje (OZAK - Operationszone Adriatisches Küstenland), ki je bila pred tem pod italijanskim nadzorom. Pregovor pravi, da vsaka akcija sproži reakcijo, in tako zgodovina priča, da so bile tudi vojne razmere prežete z načrtovanjem. Med drugo svetovno vojno, ko je grožnja letalskih napadov postajala vse bolj pogosta, so se rodile ideje o zaščiti pred tovrstnimi napadi. Eno takšnih zamisli lahko najdemo na tehničnem načrtu, ki ga hranimo v Pokrajinskem arhivu Koper (SI_PAK/0340 - Zbirka gradbenih načrtov, a.e. 2). Načrt z dne 11. septembra 1944 predvideva izgradnjo protiletalskega zaklonišča pod cerkvijo sv. Mavra v Izoli. Ta impresivni projekt je vključeval gradnjo 312,40 metra dolgega zaklonišča v polkrožni obliki, širokega 6,40 metra in visokega 3,20 metra, s 13 nišami - sedmimi na eni in šestimi na drugi strani. Zaklonišče bi imelo dva vhoda, umeščena med tedanji ulici Tamaro (danes Kopališka ulica) in Zamarin (danes Kosovelova ulica).
Načrt na papirju, velikosti 95 x 31,5 centimetra, je napisan v italijanščini. Na njem so poleg mer in razmerij navedeni še naslov projekta, datum izrisa in podpis avtorja - E. Longo. Odtis štampiljke “Municipio – Isola d'Istria” kaže, da gre za občinskega arhitekta Ettoreja Longa. Slednji je bil v istem letu zadolžen tudi za širitev in prenovo izolskega pokopališča, vendar je znano dogajanje ob koncu druge svetovne vojne preprečilo izvedbo obeh projektov. Čeprav zaklonišče nikoli ni bilo zgrajeno, njegov tehnični načrt ostaja dragocen spomin na turbulenten čas in kot tak velja za svojevrsten del zgodovinskega spomina.
Ne glede na to, ali nas zgodovina zanima ali ne, je razumevanje preteklosti ključno za boljše razumevanje in orientacijo v njej. Pogosto si zgodovino najlažje razlagamo tako, da ključne dogodke razvrščamo ali “popredalčkamo”. S tem dobimo vtis, da je potek zgodovinskih dogodkov že vnaprej določen in da njihovi zaključki le sledijo logičnemu zaporedju. A je res tako preprosto, ali nas prav to razmišljanje lahko zavede? Zgodovina se med drugim deli po tematiki ali področju raziskovanja glede na vsebino, pristop ali področje, med katera sodi tudi vojna oz. vojaška zgodovina. Slednja med preučevalci in bralci velja za eno najbolj zanimivih, ker združuje dramatične zgodbe o konfliktih, prelomnih trenutkih in človeški vzdržljivosti, ki so ne glede na obdobje preučevanja preoblikovali svet, kot ga poznamo danes. Tovrstno zanimanje nas pogosto vodi k fascinaciji nad posameznimi podrobnostmi iz vojne zgodovine, ki, hočemo ali nočemo, predstavljajo sestavni del obravnavanega obdobja. V tem ni nič napačnega, a pri tem ne smemo zanemariti številnih negativnih posledic, ki jih prinaša vojna. Starogrški pesnik Pindar je z znamenitim rekom: “Vojna je sladka tistim, ki je niso izkusili, vendar izkušenega človeka ob njenem prihodu močno stiska pri srcu,” opozoril na dejstvo, da vojno dogajanje ni vnaprej določeno in se lahko vleče v nedogled. To lahko razberemo tudi iz načrta, ki je predvideval impozanten gradbeni podvig le eno leto pred koncem druge svetovne vojne. Kljub temu pa varljiv občutek, ki ga pogosto ustvarjajo učbeniki in razne knjige ter medijska angažiranost pri tem, lahko daje vtis, da je zgodovina zgolj logično in predvidljivo zaporedje dogodkov. V tem primeru je pero res močnejše od meča.
Jan Cotič, arhivist, Pokrajinski arhiv Koper
