Tomos drvi v (pozabo) arhiv

Letos je ZgodoVikend v Park vojaške zgodovine (PVZ) privabil več tisoč obiskovalcev. Slovesni prerez traku so opravili župan Občine Pivka Robert Smrdelj, direktor PVZ mag. Janko Boštjančič ter direktorica Pokrajinskega arhiva Koper (PAK) mag. Nada Čibej. Otvoritev je popestrila glasbena skupina Jst sm Forti ter navdušenci iz Kala, ki so se na dogodek pripeljali s svojimi Tomosovimi mopedi. V domačem kraju so letos pripravili že 16. tradicionalno Tomosijado.

Sodelovanje z državnimi službami

Razstava obiskovalcem ne ponuja zgolj klasičnega kronološkega pregleda zgodovine tovarne, temveč zgodbo o reševanju in ohranjanju pisne dediščine enega najprepoznavnejših slovenskih industrijskih simbolov. Glede na naslov razstave se bo marsikateri bralec vprašal: kaj imajo skupnega Tomos, PAK in PVZ v Pivki? Na prvi pogled malo. A povezuje jih zgodba o spominu, tehniki in reševanju dediščine, ki sega onkraj mopedov, po katerih Tomos najpogosteje poznamo. Razstava v Parku vojaške zgodovine prinaša še en, manj znan vidik Tomosove zgodbe - sodelovanje z državnimi službami. Med tovrstnimi številnimi uporabniki se najbolj spominjamo uslužbencev Pošte Slovenije, nekoliko manj znano pa je, da je Tomos tesno sodeloval tudi z organi za varnost in obrambo.

Že leta 1959 je Tomos po licenci avstrijskega partnerja Steyr-Daimler-Puch razvil težje motocikle Tomos-Puch C250 za potrebe nekdanje milice (policije). V naslednjih letih so nastali še posebej dodelani mopedi, kot sta Colibri T12 in APN 4S, prepoznavni po značilni modri barvi ter opremljeni s ščitniki, torbami in sirenami. V poznih osemdesetih letih je bila v pripravi posodobitev policijskega voznega programa z močnejšimi modeli CTX-80 in Cagiva 350, ki pa je zaradi politične napetosti in osamosvojitve Slovenije obstala zgolj na papirju.

Po enakem principu kot milica je tudi vojska uporabljala posebej prirejene nekatere Tomosove mopede. Mopedi so bili prebarvani v olivno zeleno, opremljeni z vojaškimi torbami in oznakami Jugoslovanske ljudske armade (JLA). V sedemdesetih letih so snovali celo močnejši motocikel Tomos 350, vendar projekt ni bil dokončan. Bolj uspešni so bili na področju izvenkrmnih motorjev - prototip T40, izdelan leta 1978 posebej za vojaške potrebe, danes hrani Tehniški muzej Slovenije (TMS), nekaj primerkov pa so ob osamosvojitvi našli tudi Teritorialci v skladiščih planinske enote JLA v Škofji Loki.

Zgodba reševanja Tomosove pisne dediščine

V Parku vojaške zgodovine v Pivki si je poleg razstavnih panojev mogoče ogledati tudi dva redka primerka: prav omenjeni izvenkrmni motor T40 ter vojaški moped Colibri S03 PS, ki so ga obnovili profesorji in dijaki Srednje tehniške šole Koper (STŠ). Tako se v enem prostoru srečajo arhiv, dva muzeja, šola in industrijska dediščina, kar potrjuje, da je tudi v muzeju, kjer sicer prevladuje izrecno vojaška vsebina, mogoče najti povezovalno točko, ki razkriva širšo razsežnost Tomosove zgodbe. Razstavo si bo mogoče ogledati do 31. decembra 2025.

A preden je bilo sploh možno sodelovanje Pokrajinskega arhiva Koper s Parkom vojaške zgodovine, se je morala začeti povsem drugačna zgodba - zgodba reševanja Tomosove pisne dediščine. Jeseni leta 2021 smo v PAK izvedeli, da se v stavbi nekdanjega Tomosovega instituta nahaja ogromna količina tehnične dokumentacije, ki ji zaradi slabih pogojev grozi uničenje. Stavba, kjer je nekoč delovala tudi uprava podjetja, je bila zapuščena, gradivo pa je čakalo na izgubo.

Arhivisti smo se skupaj s profesorji in dijaki Srednje tehniške šole Koper nemudoma odzvali in našli pravo malo zakladnico: približno pol milijona tehničnih načrtov na paus papirju, mikrofilmih in negativih, kosovnic ter fasciklov. Gradivo je bilo v slabem stanju, več desetletij izpostavljeno vodi, vlagi in plesni. Nekateri načrti so bili tako poškodovani, da se danes razkrajajo. Del te krhkosti je prikazan tudi na razstavnih panojih. Bilo je jasno, šlo je za reševanje pisne dediščine, ne zgolj za običajen prevzem arhivskega gradiva. Ker Pokrajinski arhiv Koper še vedno nima dovolj prostorskih kapacitet, je bilo že ob reševanju dogovorjeno, da bo gradivo začasno shranjeno na Srednji tehniški šoli Koper.

Tam je gradivo začasno našlo varen in suh dom. Hitro pa se je pokazalo, da nekaj načrtov manjka. Tomos je, podobno kot druga velika industrijska podjetja, vsak tehnični načrt ustrezno označeval s šestmestno številko (npr. 100.000 - 199.999, 200.000 - 299.999 itd.), zato je bilo enostavno opaziti, da so večji deli določenih serij dokumentacije izginile, predvsem tiste, povezane z dirkalnim programom. To je odprlo vprašanja o usodi teh dragocenih delov dediščine, a tudi potrdilo, kako pomembno je, da se preostanek ohrani.

Z leve: Janko Boštjančič, direktor PVZ, Matej Muženič, soavtor razstave, Nada Čibej, direktorica PAK, Robert Smrdelj, župan občine Pivka, in Jan Cotič, soavtor razstave

Foto: Pak

Intenzivna digitalizacija

Prevzem gradiva je bil šele začetek. Od takrat dalje v arhivu poteka intenzivna digitalizacija, v okviru katere je nastalo že več kot 63.000 posnetkov načrtov in 14.000 digitalnih reprodukcij fotografskih negativov, ki jih hrani tehnična služba Tehniškega muzeja Slovenije. Čeprav se digitalizacija komu zdi preprosto “skeniranje”, je v resnici dolgotrajen in občutljiv proces. Več desetletij star papir, tanki paus in občutljive emulzije zahtevajo posebno previdnost, saj lahko skeniranje enega samega načrta traja več minut, da ga je mogoče zajeti v ustrezni kakovosti. Ob tem se arhivisti soočamo tudi z infrastrukturnimi izzivi (od hranjenja ogromnih količin digitalnih datotek do vzpostavitve informacijskega sistema, ki bo omogočil dostop in uporabo).

Ni šlo brez zapletov: zaradi preobremenjenosti je med procesom digitalizacije odpovedal optični bralnik, kar je pomenilo, da smo morali večmesečno delo ponoviti. Več sto datotek je imelo na prvi pogled komaj opazno, a vseeno moteče barvno odstopanje od preostalega gradiva, zato je bilo potrebno ponovno skeniranje.

Obsežnost projekta je jasno pokazala, da Pokrajinski arhiv Koper sam ne more zajeti celotne vsebine Tomosove pisne dediščine. Zato so se začela oblikovati nova partnerstva. Poleg že omenjene STŠ in TMS so se pridružili še drugi poznavalci in ljubitelji: Muzej Tomosove zgodovine, društva Tomos Obala in Adria Classic ter številni nekdanji zaposleni v sami tovarni, ki s svojim znanjem pomagajo pri razumevanju gradiva. Sodelovanja dokazujejo, da arhiv ni izolirana ustanova, temveč odprt prostor srečevanja znanja in izkušenj. Zato gostujoča razstava v Pivki ne prikazuje le predmetov in načrtov. Predstavlja tudi proces, kako se dediščina rešuje, hrani, interpretira in povezuje ljudi ter institucije. Tomosova zgodba se namreč ni končala s prenehanjem proizvodnje, temveč se nadaljuje v arhivih, muzejih, šolah, društvih in v spominih vseh, ki so Tomos vozili, popravljali ali o njem sanjali.

Ob zaključku prispevka bi vas rad vrnil nazaj k naslovu same razstave: Tomos drvi v (pozabo) arhiv. Besedi “pozaba” in “arhiv” skupaj lahko marsikomu zvenita neprijetno, kot bi Tomosovo dediščino želeli pospraviti na zaprašeno polico. Resnica je nasprotna. Arhiv pomeni, da je tehnična zapuščina Tomosa živa, dostopna in pripravljena, da jo raziskujejo sedanje in prihodnje generacije. Arhiv ni kraj pozabe. Je dom spomina in Tomos v njem še vedno drvi naprej! •