Tomajci: pet stoletij slovenske zgodovine v malem
Za razliko od francoske nove zgodovine (nouvelle histoire) in drugih historiografij, ki so z “demokratizacijo” perspektive potegnile “male ljudi” izpod temne sence “velike zgodovine”, je bilo v slovenskem zgodovinopisju podeželje od samih začetkov prizorišče dogajanja, kmetstvo pa eden glavnih akterjev. Te razlike ni težko razumeti; na Slovenskem so kmetje še med svetovnima vojnama tvorili več kot polovico prebivalstva, urbanizacija je napredovala počasi, mesta pa so bila, z redkimi izjemami, prej nominalna kot prava urbana entiteta. Poleg tega se je slovensko zgodovinopisje oblikovalo na temelju narodnega koncepta in sama narodna kultura se je dolgo vrtela okrog percepcije Slovencev kot kmečkega naroda. Slovensko zgodovinopisje se je zato že od prvih korakov poglobilo v agrarno zgodovino in zgodovino podeželja ter kmečkega družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja.
Projekt, ki je nastal v partnerstvu z Inštitutom za novejšo zgodovino iz Ljubljane in Inštitutom za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je že tretji na temo agrarne zgodovine in kmetstva, ki so ga člani Oddelka za zgodovino UP FHŠ izvajali v zadnjem desetletju v sodelovanju s tema institucijama.
Po tej plodoviti raziskovalni fazi, ki sega do osemdesetih let prejšnjega stoletja in se enakopravno uvršča ob bok mednarodnim študijam, je raziskovalno zanimanje za agrarno zgodovino začelo upadati in zaostajati za trendi, ki so uvajali nova raziskovalna vprašanja ter preizpraševali utečene razlage in metodološke pristope. Zamrla so nekatera študijska polja, kot na primer historična demografija in kvantitativno ter serialno zgodovinopisje; skorajda umanjkalo je zgodovinsko preučevanje družine, ki je temeljnega pomena za razumevanje zgodovine kmetstva in podeželja. Čeprav so slovenski zgodovinarji in zgodovinarke ustvarili nekaj izjemnih del na teh področjih, se ni oblikovala zadostna kritična masa. Tudi sama gospodarska zgodovina je trpela zaradi kadrovske podhranjenosti in izgubila zanimanje za predmoderna obdobja.
Tomaj kot slovenska zgodovina v malem
Posebej v zadnjem desetletju je podeželje znova pridobilo opaznejše mesto v slovenskem zgodovinopisju, tako z gospodarskega in socialnega kot tudi s kulturnega vidika. Rezultat tega zanimanja, ki ima eno močnejših študijskih sredin na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije v Kopru, je tudi nova knjiga o Tomaju, ki prinaša študije, nastale v okviru projekta Slovenska zgodovina v malem. Kontinuitete in spremembe v vaški skupnosti v dolgoročni perspektivi: Tomaj, 1500–2000, ki ga je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Projekt, ki je nastal v partnerstvu z Inštitutom za novejšo zgodovino iz Ljubljane in Inštitutom za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je že tretji na temo agrarne zgodovine in kmetstva, ki so ga člani Oddelka za zgodovino UP FHŠ izvajali v zadnjem desetletju v sodelovanju s tema institucijama. Predhodna projekta sta bila posvečena neagrarnim oblikam in virom gospodarskega udejstvovanja kmečkega prebivalstva. Te dejavnosti, ki jih klasična slovenska agrarna zgodovina obravnava kot »dopolnilne«, sta obdelala s pomočjo paradigme “integrirane kmečke ekonomije”, ki omogoča kompleksnejše vrednotenje posameznih gospodarskih virov in razumevanje kmečkih gospodarskih strategij. S projektom o Tomaju se je raziskovalno zanimanje osredotočilo na Kras skozi študijo primera ene vasi.
Izbira kraške vasi kot študijskega primera ni bila slučajna. Kras se ponuja za raziskovanje podeželja in kmečkega sveta zaradi posebnih naravnih izzivov, ki jih postavlja človeku, hkrati pa zaradi lege na stičišču celine in Jadranskega morja ter kot območje srečevanja trgovskih, prometnih in drugih relacij. Tomaj je bil skozi stoletja nadpovprečno kompleksna in razslojena vaška skupnost. Bil je sedež župnije in samostana, cerkvenoupravno središče, sedež župe ter občinsko in upravno središče, kraj z javno šolo in cerkvenim ženskim vzgojnim zavodom. Od 19. stoletja dalje so iz Tomaja izhajali ali v njem delovali vidni kulturno-politični akterji, ki so pomembno vplivali na krajevno in širše javno življenje - od duhovnikov (Albin Kjuder) in učiteljev do poslanca v dunajskem parlamentu (Anton Černe) in enega vodilnih slovenskih literarnih ustvarjalcev (Srečko Kosovel). Skozi stoletja je vas občutila bližino Gorice in Furlanije, še posebej pa sosedstvo Trsta - od faze komunskega mesta do pristaniške metropole in, do prve svetovne vojne, največjega slovenskega urbanega središča. Zgodovino Tomaja v 20. stoletju so zaznamovali še premiki politične meje in pripadnost različnim državam ter družbenopolitičnim sistemom. Prav zato je skozi tomajski primer mogoče opazovati vse prelomne trenutke in učinke, značilne za celoten zahodni slovenski prostor in tudi Slovenijo nasploh.
Osvežujoča podoba slovenske vaške skupnosti
Namen takšnega pristopa je bil opazovati določeno vaško skupnost in njen življenjski prostor skozi dolg časovni razpon petih stoletij ter ugotavljati kontinuitete ter prelome v njenih družbeno-gospodarskih strukturah ter vedenjskih dinamikah. Z dolgo perspektivo - od konca srednjega veka do desetletij po drugi svetovni vojni - smo želeli preverjati različne trajnosti in tranzicije, ki ob preučevanju posameznih obdobij pogosto ostanejo v ozadju ali pa se kažejo v drugačni luči. Naš cilj je bil analizirati notranje vaške procese in dinamike, ki izhajajo iz krajevnih dejavnikov in družbenih razmerij, ter ugotoviti, kako in v kolikšni meri so se vanje zrcalili širši družbeni, gospodarski, kulturni in politični trendi ter velika zgodovinska dogajanja. Po navdihu italijanske šole mikrozgodovine smo na “majhnem” primeru želeli preverjati ustaljene makrointerpretacije zgodovine slovenskega podeželja, postaviti nova vprašanja in ponuditi sveže razlage ter hipoteze.
Predvsem pa smo želeli prikazati kompleksnost in dinamičnost kmečke družbe ter preseči predstave o preprostem, enoličnem in nepremičnem kmečkem svetu, stoletja ujetem med družbeno podrejenostjo in komaj vzdržnim bojem za preživetje. Tomajce smo skušali razumeti kot subjekte, ne kot pasivne in prilagodljive statiste na prizorišču male in velike zgodovine. Zanimali so nas njihovi odzivi na modernizacijske in druge pojave, njihovi načrti in izbire, s katerimi so v dobrem in slabem krojili individualne ter kolektivne življenjske usode. Preučevali smo dejavnike razvoja prebivalstva, strukturo kmečkih gospodarstev in logiko kmečke ekonomije, oblikovanje in delovanje vaških elit, njihove medsebojne odnose in orodja moči ter družine kot elemente družbenega mreženja; kolektivne vrednote, vloge ritualov in izobraževanja, materialno kulturo in spreminjanje življenjskega standarda.
Knjiga na več kot šeststotih straneh prinaša nove ugotovitve in izpodbija nekatere uveljavljene predstave o zgodovinskih dinamikah prebivalstva, kmetijskih obratih in kmečki ekonomiji, o ljudskih vedenjskih vzorcih in materialni kulturi, o družini, skupnosti, vaških elitah, oblikah političnega in kulturnega udejstvovanja ter njihovem spreminjanju skozi čas. Z uporabo sodobnih pristopov različnih vej zgodovinopisja smo poskusili podati osveženo in hkrati osvežujočo podobo slovenske vaške skupnosti skozi pet stoletij.
Upamo, da naše delo prispeva k poznavanju zgodovine Krasa in slovenskega podeželja nasploh ter da bo uporabno in koristno tako strokovni publiki kot tudi v izobraževalne namene in, nenazadnje, zanimivo ter navdihujoče za širšo publiko. Knjigo posvečamo vsem Tomajkam in Tomajcem - včerajšnjim in današnjim - s hvaležnostjo do vseh, ki so nas prijazno sprejeli, sodelovali ali nas kako drugače podprli.•