Tihe varuhinje življenja: zgodba babištva v Istri

Od Marije Terezije do tržaške babiške šole

V 18. stoletju je cesarica Marija Terezija izvedla obsežno reformo javnega zdravstva, s katero je želela izboljšati porodništvo ter zmanjšati umrljivost mater in novorojencev. Leta 1745 je na Dunaj povabila nizozemskega zdravnika Gerarda van Swietna, da bi uredil zastarelo in neučinkovito zdravstvo v Avstrijskem cesarstvu.

Van Swieten je na območju slovenskih dežel ustanovil kar štiri babiške šole - v Ljubljani in Celovcu (1753), v Gradcu (1759) ter nazadnje v Trstu (1815). S tem pa se je začelo tudi poklicno izobraževanje žensk - bodočih izprašanih babic. V tem času so izšli tudi prvi porodniški učbeniki v slovenskem jeziku, ki so jih uporabljali v omenjenih šolah. Med pomembnejšimi so dela Antona Makovica (1782, 1788), Jana Matouška (1818), Bernarda Pachnerja (1848), Alojza (1860, 1886) in Alfreda Valenta (1903), ki so izšla v Ljubljani ter učbenika Janeza Kömma (Gradec, 1840) in Benvenuta Banellija (Trst, 1880). Slednji, Kratek poduk o pravem babičevanju (1860), je veljal za temeljno gradivo tudi pri slovenskih tečajih v Trstu.

Tržaška babiška šola je bila ustanovljena leta 1815 po navodilih dunajskega cesarskega zdravniškega kolegija in je delovala v okviru Mestne bolnišnice (Civico Ospedale di Trieste). Predavanja so potekala tudi v slovenskem jeziku vse do leta 1924. Med najpomembnejšimi učitelji je bil Egidij Welponer (1849-1933), ki je med letoma 1881 in 1924 izšolal več kot petsto slovenskih babic, pozneje dejavnih po vsej Istri in širše.

L'osservatore triestino, 1917 - Oznanilo o odprtju praktično-teoretičnega babiškega tečaja v slovenskem jeziku.

Ko so otroci prihajali na svet doma

Porodna pomoč neizprašanih babic je bila od druge polovice 18. stoletja uradno prepovedana, zato se je v mestih postopoma uveljavila strokovna porodna oskrba, medtem ko so na podeželju neizprašane babice delovale še do prve polovice 20. stoletja. Njihovo delo je bilo pogosto povezano s sorodstvenimi ali sosedskimi oblikami pomoči.

Na Primorskem so bile znane pod različnimi imeni: baba, babca, hebánka, hebáma, šántla. Poleg zdravstvene so imele tudi pomembno družbeno vlogo - bile so zaupnice žensk, priče rojstva in smrti, prenašalke ljudskega znanja in verovanj. Pogosto so babice opravljale svoje delo ob rednem delu in so za pomoč prejemale plačilo v denarju, dobrinah ali zgolj v iskreni hvaležnosti.

Življenje in smrt v cerkvenih matičnih knjigah

O delovanju babic veliko povedo župnijske krstne in mrliške knjige, ki so bile glavni vir podatkov vse do uvedbe civilnih matičnih knjig. Babice so bile pogosto tiste, ki so župniku priglasile rojstvo otroka. Pri porodu so imele tudi pravico podeliti krstni zakrament, če so presodile, da novorojenček ne bo preživel dovolj dolgo, da bi ga pravočasno krstil župnik. V takih primerih so zapisali: “ebbe l'acqua battezimale dalla levatrice in casa ab periculum mortis”. Če je otrok preživel, je bil pozneje v cerkvi deležen še dopolnitve krstnega obreda: “stata battezzata dalla levatrice in casa et necessitate, fu poi presentata alla chiesa.”

V 19. stoletju so se podatki o babicah vpisovali dosledneje, vendar redko z navedbo, ali je bila babica izprašana (obstetrix approbata) ali ne (non approbata). Izjemoma so zapisali tudi zdravnika ali moškega pomočnika pri porodu. Kot primer lahko navedemo župnijo Bertoki, kjer se je med letoma 1888 in 1910 rodilo 2764 otrok, pri katerih je v 1601 primeru (58 %) pomagala izprašana babica Maria Pobega.

Krstne knjige so pomemben vir tudi za proučevanje nezakonskih rojstev, čeprav številni primeri niso bili zabeleženi. Za njimi se skrivajo zgodbe žensk, ki so zaradi sramu rodile na skrivaj ali otroke zapustile pred vrati cerkve ali dobrodelnih ustanov.

Učna knjiga za babice, 1886

Neizprosna statistika preživetja

Mrliške knjige razkrivajo najpogostejše vzroke otroške umrljivosti. Še posebno visoka je bila umrljivost otrok zaradi slabih letin, nezadostne hrane in higiene ter neugodnih bivalnih razmer, kar je ustvarjalo ugodne pogoje za razvoj bolezni. Otroška umrljivost je bila predvsem povezana z umrljivostjo dojenčkov v prvem letu življenja, ki so bili vse do konca 19. stoletja demografsko najbolj ogrožena starostna skupina. Na to so vplivali tako endogeni dejavniki (potek nosečnosti, genetske okvare, način poroda) kot eksogeni dejavniki (socialno-ekonomske razmere, prehrana, higiena).

Na podlagi razpoložljivih podatkov o vzrokih smrti je bilo mogoče oblikovati glavne medicinske kategorije umrljivosti. Najpogostejši vzroki so bili krči oziroma konvulzije; diareja in druge črevesne okužbe. Drugi najpogostejši vzrok je bila poleg neustrezne, tudi nezadostna prehrana in podhranjenost, vključno z rahitisom. Temu so sledile okužbe s paraziti, najpogosteje z glistami, in druge bolezni, kot so bronhitis, tuberkuloza in meningitis, vendar v manjši procentualni zastopanosti. Med najpogostejše vzroke mrtvorojenih ali umrlih otrok kmalu po rojstvu so zabeleženi prezgoden ali težek porod (immaturus, partus difficilis), prirojena duševna nerazvitost (debilitas congenita) in redke prirojene deformacije.

V prvi polovici 20. stoletja je bila otroška umrljivost še vedno visoka. Slaba prehrana nosečnic, fizično naporna dela, težave z dojenjem in zgodnje uvajanje kravjega mleka so povzročali prebavne motnje, dehidracijo in okužbe. Revščina, slabe bivalne razmere in omejen dostop do zdravstvene oskrbe so odločali o življenju in smrti najmlajših.

Leta 1745 je cesarica Marija Terezija na Dunaj povabila nizozemskega zdravnika Gerarda van Swietna (1700 - 1772), da bi uredil zastarelo in neučinkovito zdravstvo v Avstrijskem cesarstvu.

Od porodov doma do porodnišnice

V Istri so ženske rojevale doma vse do leta 1949, ko je bila v nekdanjem servitskem samostanu v Kopru ustanovljena regijska porodnišnica. Na istem mestu je že od leta 1810 deloval Špital sv. Nazarija (Ospitale di San Nazario), ki je leta 1821 postal javna ustanova, leta 1859 pa Deželna civilna bolnišnica (Ospedale civico provinciale).

V koprski občini je bil 27. decembra 1880 sprejet Novi pravilnik za zdravstveno oskrbo, po katerem je občina iz javne blagajne plačevala dva zdravnika z znanjem porodničarstva ter dve babici - eno za mesto in drugo za podeželje (davčno občino Lazaret). Babici sta brezplačno pomagali revnim porodnicam, medtem ko so premožnejše meščanke še naprej rojevale na domu s pomočjo izprašane babice.

Prvi porodniški oddelki, kot na primer na Tržaškem, so bili sprva namenjeni predvsem nezakonskim materam, kaznjenkam in ženskam, ki so želele roditi anonimno. Za oskrbo niso plačevale, vendar so se morale po porodu zavezati, da bodo dojile zapuščene otroke v sirotišnici.

Tihe junakinje ob rojstvu življenja

Zgodba babištva v Istri je zgodba o ženskah, ki so s svojim znanjem, sočutjem in vztrajnostjo preoblikovale porod v edinstven življenjski dogodek. Njihovo delo je potekalo tiho, pogosto v senci zgodovine, a brez njih bi bila ta zgodovina bistveno krajša in revnejša. Babištvo ni bilo le poklic, temveč poslanstvo - spremljevalec človeka na pragu novega življenja, ki ga z občudovanjem in spoštovanjem ohranjamo še danes. Leta 2023 je bilo babištvo vpisano na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulture dediščina človeštva.

V okviru večletnega projekta Vidne/nevidne ženske Pokrajinski muzej Koper letos predstavlja občasno razstavo Ob zibelki: zgodba babištva v Istri, poklon tihim varuhinjam življenja, ki bo na ogled od 19. decembra 2025 do 22. februarja 2026.