“Strašna manifestacija modernega življenja”
V času, ko je bila Istra del Avstrijskega primorja, je bilo pojavljanje samomora tu razmeroma nizko (letno okrog osem primerov na 100.000 prebivalcev); v Kopru je bil samomor zlasti pogost med zaporniki. Daleč največ (tudi preko 40 na 100.000 prebivalcev) je bilo samomorov v Trstu, ki se je v 19. stoletju dokončno oblikoval v veliko urbano in industrijsko središče, ki je privabljalo množice tujih delavcev, obenem pa se je na različne načine soočal z “izzivi modernizacije”.
Med leti 1875 in 1922 se je tam pogostost samomorov pri moških podvojila, pri ženskah pa povečala za skoraj petkrat. Pojavljale so se analize pogostosti samomora glede na spol, starost, poklic in motive zanj; za Trst je podatke v začetku 20. stoletja preučil Guido Timeus.
Veljalo je, da so poleg individualne medicinske obravnave potrebni družbeni ukrepi, saj je bil samomor razumljen tudi kot “bolezen družbe”. Zagotovo najbolj znana utemeljitev te predpostavke je sociološka študija Émila Durkheima (1897), ki je menil, da je samomor tudi družbeno pogojeno dejanje, odvisno “od sil zunaj posameznika”. Vendar so podobne ideje utemeljevali že pred njim. Enrico A. Morselli, italijanski psihiater in antropolog, je leta 1879 objavil študijo o samomoru, ki temelji na primerjalni statistiki, nekatere njegove izsledke je uporabil tudi Durkheim.
Na Inštitutu za zgodovinske študije ZRS Koper se raziskovalci med drugim posvečajo tudi topikam iz socialne zgodovine, ki zadevajo lokalni in širši, regionalni prostor. V okviru ARIS projekta pod vodstvom Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana (“Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850–2000)”, vodja: dr. Meta Remec, J6-3123) so nedavno prispevali svoje raziskave tudi o zgodovini samomora v Kopru in Trstu, saj so opazovali kulturne, ideološke, politične, teološke in pravne vplive na odnos do samomora vse od zgodnjega novega veka (ko so se pod vplivom razsvetljenstva preoblikovala dojemanja samomora v smeri patologizacije in dekriminalizacije - ne pa tudi destigmatizacije). Obenem so se posvečali dojemanju samomora tekom 19. stoletja, ko je tudi družbeni diskurz na to temo postajal vse bolj opazen in kritičen.
Eden od Morsellijevih argumentov je bil, da je samomor posledica modernizacije in spremenjenega (zlasti mestnega) načina življenja, podobno pa je razmišljal tudi češki politik, sociolog in filozof Tomáš Masaryk. Že leta 1856 je francoski psihiater Alexandre J. F. Brière de Boismont za porast samomorov krivil sodobni čas, napredek, zlasti porast (urbanega) individualizma in skepticizma.
Ideje, ki so iz psihiatričnih in socioloških krogov Francije, Italije, pa tudi Anglije prodirale v Avstro-Ogrsko, so odsevale tudi v dnevnem tisku Primorja. Tu je bilo mogoče prebrati, da je samomor posledica modernega načina življenja, presežka čutnih dražljajev, “hektičnega” urbanega življenja, hitrejšega transporta in komunikacij (razvoj železnic, telegrafije, ...) in tempa dela, pa tudi spremenjenih spolnih vlog na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Najbolj kritično se je javni diskurz opredeljeval do samomora kot domnevne posledice modernega življenja, ob tem pa so se zrcalili tedanji kolektivni strahovi pred družbenimi problemi (alkoholizem, rast proletariata, revščina) in spreminjanjem vrednot (širjenje individualizma, hedonizma, materializma, ateizma ...).
Kljub temu da so bile časopisne notice o samomorih običajno kratke, so vsebovale veliko (četudi netočnih ali pomanjkljivih) osebnih podatkov, ki so omogočali identifikacijo. Da je senzacionalistično poročanje problematično, je bilo piscem jasno že pred iztekom 19. stoletja, saj so svarili, da se z natančnimi poročili povzroča učinek posnemanja (danes znan kot t.i. Wertherjev učinek).
dr. Urška Bratož, Inštitut za zgodovinske študije ZRS Koper
