Starost med pričakovanji in pritiski družbe

Starost v preteklosti ni bila enoznačna kategorija, temveč preplet bioloških sprememb, družbenih pričakovanj, moralnih norm, ureditev in praks prenosa premoženja ter pozneje upokojitve, ekonomskih razmer, individualnih izkušenj in kulturnih reprezentacij. Prispevki v omenjenem zborniku se teh vprašanj lotevajo na različne načine, saj so jih napisali zgodovinarji (dr. Selina Bentsch, dr. Filip Draženović, dr. Urška Bratož, dr. Dragica Čeč), umetnostni zgodovinar (dr. Tomislav Vignjević), sociolog (dr. Otto Gerdina) in literarna komparativistka (dr. Urša Marinšek).

Četudi naj bi v splošnem veljalo, da je človek ohranjal status v družbi, dokler je bil (delovno in funkcionalno) aktiven, to ni bilo univerzalno pravilo. Izstopajoča skupina so bile denimo nekatere bogatejše vdove. Dr. Selina Bentsch predstavlja dnevniške zapise vdove A. M. Preiswerk-Iselin, hčerke znanega švicarskega filozofa, ki je na prelomu 18. in 19. stoletja živela v Baslu. Zapisi razkrivajo, kako je kljub družbenim pričakovanjem o umiku v zasebnost razvila lastne strategije za ohranjanje družbene vključenosti in osebne samoizpolnitve. Kot ugotavlja dr. Dragica Čeč, se na podoben način skozi individualne življenjske zgodbe večinoma ostarelih prejemnikov denarne pomoči v Ljubljani iz začetka 19. stoletja kažejo zelo raznolike izkušnje starosti. Mnogi se kljub težkim okoliščinam, v katerih so živeli, niso želeli odreči svojim neodvisnim gospodinjstvom.

Dr. Filip Draženović navaja, da so na razumevanje starosti močno vplivali medicinski priročniki o zdravju iz 18. stoletja. Ti so starost obravnavali kot naravno, neizogibno stanje, hkrati pa opozarjali, da jo je mogoče obvladovati z zmernostjo, samodisciplino in moralno krepostjo, skratka s specifičnim življenjskim slogom, s katerim se ostareli z manj premoženja niso mogli poistovetiti. Zgodovina starosti v 19. stoletju razkriva tudi ekonomsko in družbeno breme, povezano z nezmožnostjo dela in telesno oslabelostjo. V Avstrijskem primorju, ki je predmet analize dr. Urške Bratož, je bila starost povezana z revščino in odvisnostjo od družine ali socialnih institucij. Krhki starostniki so bili pogost motiv stereotipnega sentimentalnega slikarstva. V opusu Ivane Kobilce, ki ga analizira dr. Tomislav Vignjević, je bila doslej spregledana kakovostna serija upodobitev starejših ljudi, ki zaradi psihološke poglobljenosti predstavlja popoln odmik od prevladujoče smeri. Kulturne pripovedi o starosti v literaturi v prispevku dr. Urše Marinšek slonijo na analizi treh slovenskih romanov, postavljenih v domove za starejše. V njih se prepletajo narativi o upadanju, bremenu za posameznika in družbo, a tudi o kljubovanju starosti. Dr. Otto Gerdina pa meni, da je starizem, tako v sodobnem času kot deloma tudi v preteklosti, mogoče opazovati skozi različne modele stereotipov.

Skupni imenovalec vseh prispevkov je spoznanje, da je starost v preteklosti najprej kulturno in družbeno opredeljena kategorija, ki pogosto negativno vpliva na posameznike, pa vendarle so ti razvili samosvoj odnos do starosti in samosvoje identitete. Zbornik z analizo individualnih izkušenj in družbenih odnosov ter mehanizmov odpira prostor za razmislek o tem, kako lahko zgodovinska perspektiva prispeva k vključujoči obravnavi starejših v sodobni družbi. 

Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Sredozemlje in Slovenija (P6-0272), ki ga vodi dr. Egon Pelikan in ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). ARIS je finančno podprl tudi izdajo monografije.