Raziskuje pomanjkanje in lakoto v Kopru v prvi svetovni vojni

“Pravzaprav gre prej za začetke resnega zgodovinskega raziskovanja, saj sem po končanem študiju delal izven stroke. Na ZRS Koper sem dobil priložnost za delo kot mladi raziskovalec, ki sem jo seveda hvaležno zagrabil. In kot vse kaže, je bila to prava odločitev.”

Pomanjkanje se je prevešalo v lakoto

“Večji del mojih dolžnosti je usmerjen na doktorski študij. Na projektih trenutno sodelujem občasno, predvsem pri urejanju in pripravi projektne dokumentacije ter organizaciji in izvedbi konferenc. V sklopu doktorske raziskave raziskujem pomanjkanje, lakoto in proteste v Kopru v času prve svetovne vojne. Zanimam se za delovanje upravnih in izvršnih organov Kopra in širše okolice glede preskrbe civilnega prebivalstva s hrano in ostalimi potrebščinami ter za življenje prebivalstva in odziv na pomanjkanje.”

Štefan Hadalin

Štefan Hadalin ni Štefan Hadalin, ki je v letošnji sezoni končal svojo smučarsko kariero. Ta Štefan Hadalin prihaja iz Kobdilja na Krasu. Po končani srednji šoli je študiral anglistiko in zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Magistriral je z nalogama Obznana in Zakon o zaščiti države ter H. P. Lovecraftovi simboli indiference: kombiniran kritiški pristop. Trenutno živi v Mariboru, poleg dela na ZRS Koper se ukvarja še z organizacijo koncertov alternativne glasbe.

“V sklopu razpisa za delovno mesto sem dobil za mentorico dr. Urško Bratož, ki se načeloma ukvarja s socialno zgodovino 19. stoletja in povezanimi temami. Usmerila me je na krizne situacije in načine spopadanja s krizami na območju severozahodne Istre. Ker zgodnje 20. stoletje bolje poznam, sem se odločil raziskovati konec takoimenovanega dolgega 19. stoletja. Priznati moram, da mi je bila tema do sedaj popolnoma neznana, vendar pa glede na omejeno raziskanost dogajanja med prvo svetovno vojno v Kopru ponuja izziv ter možnost širitve mojih interesov. Trenutno sem še v fazi začetne raziskave in zbiranja dokumentacije, tako da težko ponudim kakšne določene značilnosti dogajanja. Načeloma pa je pomanjkanje sledilo trendom, ki so bili prisotni po vsem avstrijskem delu monarhije, torej se je med vojno stopnjevalo, uvedeno je bilo racioniranje živil. Centraliziran model razdeljevanja hrane je postopno odpovedoval, pomanjkanje se je prevešalo v lakoto, ki so jo spremljale bolezni in različne družbene napetosti. Upravni organi so se s tem vse težje spopadali, prihajalo je do protestov prebivalstva, ki so proti koncu vojne pridobili tudi protivojni značaj. Poleg tega je bila bližina fronte dodaten dejavnik stresa za koprsko prebivalstvo. Specifike dogajanja pa so trenutno še skrite v arhivih. Zanimivo pa se mi obenem zdi vprašanje, kako so z uredbami in odloki ter z drugačnimi načini reševanja situacije oblasti komunicirale s prebivalstvom in kako se je to nanje odzivalo skozi vojni čas.”

Slabo pripravljen zakon o zaščiti države je tlakoval pot v diktaturo

“Do sedaj sem se pretežno ukvarjal s politično zgodovino v času med obema vojnama na ozemlju današnje Slovenije, trenutno se usmerjam na področje vsakdanjega življenja in socialne zgodovine med prvo svetovno vojno. Največ sem se ukvarjal s politično zgodovino Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, specifično pa me je zanimal zdrs te države v šestojanuarsko diktaturo v letu 1929, ki je po mojem mnenju med drugimi dejavniki imel temelje že v zakonodaji, nastali v letih tik po koncu prve svetovne vojne.”

“Zanimam se za delovanje upravnih in izvršnih organov Kopra in širše okolice glede preskrbe civilnega prebivalstva s hrano in ostalimi potrebščinami ter za življenje prebivalstva in odziv na pomanjkanje.”

“Prehod v diktaturo je bil pogojen z več dejavniki, kot je na primer kriza parlamentarizma v tistem času. Značilnost tega časa so bili radikalni in absolutni nastopi in nestabilne koalicije, ki so bile tudi razlog za kratko delovanje večine vlad. Od združitve Kraljevine SHS do leta 1929 se je zvrstilo kar 29 vlad, prav gotovo pa ni k stabilnosti pripomogla zakonodaja, ki je vladarju in dvoru omogočala vmešavanje v delo parlamenta. S tem povezano je bilo nacionalno vprašanje, ki je močno zaznamovalo politiko tistega časa v novonastali državi in je povzročalo trenja med centralistično usmerjenimi in avtonomističnimi krogi v državni politiki. Vsekakor je vsaj del populacije pod avstro-ogrsko oblastjo predtem živel kolikor toliko demokratično parlamentarno življenje, vendar je mogoče trditi, da je nova država v svojem poskusu političnega pluralizma naletela na nepripravljene politične akterje, ki so politične nasprotnike poskušali prej popolnoma poraziti kot pa sklepati kompromise, nujne v takšnem sistemu. Ko pa nobena stran ni pripravljena popustiti, postane stabilno politično življenje skorajda nemogoče. Usmeril sem se na poskuse zakonske onemogočitve političnih nasprotnikov, primarno v obliki Obznane in Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi, torej poskusa prepovedi Komunistične partije Jugoslavije, ki je bila po volitvah v ustavodajno skupščino leta 1920 tretja najmočnejša stranka v državi. Komunisti so bili takrat nov, močan in prevladujočim političnim krogom nevaren parlamentarni nasprotnik, zato ga je bilo treba zatreti. Kot je rekel takratni notranji minister, ki je Obznano, torej prepoved KPJ, sprejel konec decembra 1920, niso imeli zakonske podlage za takšno odredbo, vendar so bili prepričani, da je takšno postopanje nujno. Seveda je vprašanje nujnosti precej zapleteno glede na stavkovno in sindikalno dogajanje, vendar pa je nato dobrega pol leta kasneje sprejet Zakon o zaščiti države imel dovolj moči, saj so se v času po prepovedi KPJ in do sprejetja zakona zgodili trije poskusi atentata. Pripravili so jih akterji s komunistično ideologijo, za katere pa je vprašljiva povezava s samo KPJ. Torej, neuspešnemu je sledil uspešen atentat na notranjega ministra, nato pa še poskus atentata na regenta Aleksandra I. Karađorđevića. Zaradi političnih nemirov je bil Zakon o zaščiti države skorajda nujen ukrep, napisan pa na način, ki je vladajočim v naslednjih nekaj letih omogočal prepoved delovanja praktično kateregakoli gibanja. Primeri so prepoved delovanja Hrvaški kmečki stranki leta 1924, stopnjevanje pritiska na delavska gibanja istega leta ter poskusi uveljavitve te zakonodaje proti Kmečko-demokratski koaliciji leta 1927. Nekateri politiki, ki so sprva močno podpirali ta zakon, so odločitev kasneje obžalovali. Politična nasprotja so postopoma preraščala v popolno ohromitev parlamenta v letih 1927-1929, ki je Aleksandra I. skorajda prisilila v razglasitev diktature 6. januarja 1929. Torej, pomembno silnico za uvedbo diktature vidim v zakonodajnem zdrsu, z zakoni, ki so skušali onemogočiti politične nasprotnike, kar je pripeljalo do močne, oportunistične represije vsakokratnih nasprotnikov. Seveda je atentat na Stjepana Radića leta 1928 parlamentarno delovanja dokončno ohromil.”

“Pravzaprav ne vidim toliko vzporednic z dogajanjem po vojni, več jih vidim z dogajanjem pred vojno. Aktualne mednarodne napetosti, regijski konflikti in težavnost mednarodnega reševanja situacije se mi zdijo sorodni napetostim pred prvo svetovno vojno, prav tako pa zaostrovanje notranje politike nekaterih držav. Zdi se, da se počasi bližamo nekakšni kritični masi, ki bi se lahko razvila v večji konflikt, konec katerega bi lahko predstavljal začetek nove realnosti, podobno, kot se je zgodilo po prvi svetovni vojni.”

“Pomembno silnico za uvedbo šestojanuarske diktature vidim v zakonodajnem zdrsu, z zakoni, ki so skušali onemogočiti politične nasprotnike, kar je pripeljalo do močne, oportunistične represije vsakokratnih nasprotnikov.”

“Trenutno sem osredotočen na Koper in pomanjkanje, ki ga morem v naslednjih letih podrobno raziskati. Vendar pa bi se v nadaljevanju kariere rad posvetil nekaterim teoretičnim vprašanjem moderne analitične filozofije in potencialnim metodološkim aplikacijam le-te na metode zgodovinskega raziskovanja.”