Pomen zavedanja identitete
Dediščina in spomeniki se materialno izražajo preko grajenih ali oblikovanih objektov in prostorov izražanja spoštovanja ter spomina na dogodke ali osebnosti, ki so pomembni za ustvarjanje skupne zgodovine. Če si izposodimo Ruskinovo misel, da je arhitektura “najbolj politična od vseh umetnosti”, lahko dodamo, da je arhitekturni in oblikovni izraz objektov vedno vezan na spomin. Zato se oblikovanje stavb in likovni izraz tesno prepletata s spominom in zgodovinskim trenutkom nastajanja.
Težko je potegniti ločnico, ki bi strogo razdelila kvalitete varovanja dediščine med arhitekturnim in urbanističnim oblikovanjem od strogo zgodovinske komponente. Prav zato gre pri zgodovinski-memorialni dediščini na nek način za prenos, ko profani objekti njihovo funkcijo prerastejo v simbolno vrednost.
Za enote nepremične zgodovinske dediščine in zgodovinskih spomenikov predstavljata zgodovinski pomen in njihova posebnost bistveni element varovanja. Služijo spominu kot vrednoti, družbeni pomen imajo zaradi zgodovinske pričevalnosti in likovnih kvalitet. Glede njihovega varovanja velja poseben poudarek na ohranitvi avtentičnosti lokacije, ohranjanju materialne substance in fizične pojavnosti objekta ter ohranitev vsebinskega in prostorskega konteksta območja z okolico in vedutami. Vsi posegi na dediščini morajo biti vedno usmerjeni k raziskovalnim, vzdrževalnim, sanacijskim in obnovitvenim delom v smislu boljše prezentacije.
Bibliografija
Strokovne zasnove varstva kulturne dediščine za območje Mestne občine Koper, občine Piran, občine Izola; Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran, Piran, februar 2008
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/2011, 30/2011 - Odl. US, 90/2012, 111/2013 in 32/16)
Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Uradni list RS, št. 102/10)
Odlok o razglasitvi piranskega pokopališča za spomenik lokalnega pomena (Uradni list RS, št. 58/18)
Odlok o razglasitvi izolskega pokopališča za spomenik lokalnega pomena (Uradne objave Občine Izola, št. 02/11)
John Ruskin, The seven lamps of architecture, Noonday press, New York 1977
Na območju štirih obalnih občin je zgodovinska dediščina, evidentirana in vpisana v nacionalni register nepremične kulturne dediščine, razdeljena na spominske objekte in kraje, ki izpričujejo:
Spomin na pomembne zgodovinske osebnosti
V tem sklopu gre izpostaviti spomenik na glavnem piranskem trgu, posvečenemu skladatelju in violinistu Giuseppeju Tartiniju. Odkrit je bil leta 1896, ob dvestoletnici rojstva. Bronasti kip, delo Antonia Dal Zotta, stoji na kamnoseško bogato obdelanem podstavku kamnoseka Antonia Tamburlinija. Celoto spomenika zaokroža železna ograja s kamnitimi dekorativnimi vogalnimi oporami.
Politična zgodovina, zgodovina vojn in vojaštva
Po zaključku druge svetovne vojne je bila posebna skrb namenjena urejanju grobišč padlih in postavitvi spominskih obeležij - spomenikov in spominskih plošč. Postavljena so bila z namenom izraza hvaležnosti, opomina in spomina. Pogosto vsebujejo posvetila v obliki pesniških verzov, ki so delo neznanih avtorjev ali pa so jih ustvarili priznani primorski pesniki in pisatelji, med njimi France Bevk, Ciril Kosmač, Rado Bordon, Igo Gruden. Najbolj številni so spomeniki, dela samoukov, obrtniških delavnic ali amaterjev. Ti ljudski spomeniki so dokument časa in vojnih dogodkov, ne nazadnje pa tudi odraz časa in ljudi, ki so jih postavljali. Arhitektonski spomeniki so avtorska dela arhitektov ali kiparjev, ki so locirani na vidnem kraju sredi vasi ali na pomembnem križišču zunaj kraja, kot je primer spomenika iz leta 1966 v Črnem Kalu, delo arhitekta Eda Mihevca. Kiparski spomeniki prikazujejo realistične podobe partizanov, talcev, pa tudi žena in otrok. Značilna je tudi množičnost ustvarjanja doprsnih kipov. Po številu del gre izpostaviti kiparja Jožeta Pohlena (Sečovlje, Semedela). Spominske plošče so praviloma vzidane na fasade javnih objektov: zadružnih, kulturnih ali gasilskih domov, ali postavljene na mestu samega dogodka, kot Spominska plošča Morganovi liniji v Spodnjih Škofijah. Objekti, kot bunker partizanske tehnike Žena v Gabrovici ali karavli v Rižani in Kastelcu, izražajo zgodovinskopolitični pomen preko arhitekturnega izraza objekta ter okolice.
Pokopališča
Zgodovina določene skupnosti, bodisi vaške ali mestne, presega vpliv le živih prebivalcev. V kulturno-raziskovalni luči se pokopališče kaže kot prostor, kjer se prepletajo različne ureditve ter arhitekturni in likovni izrazi, odvisni od družbenih norm, verskih pravil posameznikov in skupnosti. Posebej to velja za mestna pokopališča. Če so pokopališča v ruralnem območju večinoma postavljena v ograjen prostor ob cerkvi, so mestna pokopališča: Kopra (leta 1811), Izole (leta 1883) in Pirana (leta 1812) locirana izven urbanega naselja. Obod pokopališča predstavlja kamniti zid. Notranja ureditev pokopališča pa je urbanistično-arhitekturne križne zasnove v stilu italijanskih pokopališč, kjer so posamezni predeli razdeljeni v urejena grobna polja, aleje pa krasijo značilne visoke piramidaste vedno zelene ciprese. Arhitekturno dominanto predstavlja monumentalnost vhodnega objekta, ki vključuje mrliško vežico, sredi pokopališča je locirana kapela-pokopališka cerkev. V tem delu se nahajajo grobovi najstarejših mestnih družin, uglednih in zaslužnih meščanov, ki dokazujejo avtohtonost italijanske narodnosti na etnično mešanem območju ter grobovi padlih v NOB ali drugih vojnah. Posebno vrednost imajo najstarejši oblikovani ohranjeni nagrobni spomeniki ter nagrobne plastike. Po svoji obliki in umetniškem izgledu najbolj izstopajo družinske kapele: Degrassi na izolskem pokopališču, v neogotskem slogu izdelana kapela De Castro na pokopališču v Piranu in v edinstvenem stilu budističnega templja oblikovana grobnica De Grassi v Kopru. Glede na izjemne kulturne in zgodovinske vrednote sta bila najstarejša dela izolskega in piranskega pokopališča razglašena za spomenik lokalnega pomena.
Zgodovina prosvete
Gre za objekte šol, ki prek arhitekturne kompozicijske zasnove ter njihovega razmerja do naselbine, dokazujejo stopnjo razvoja in družbenih potreb v posameznih obdobjih. Arhitektura šolskih objektov, izvedenih v času avstrijske in italijanske oblasti po tipskih projektih, je prilagojena lokalnim potrebam ter možnostim. Posebej v zaledju je šola, poleg cerkve, predstavljala edini javni objekt s kulturnim dogajanjem, na primer stare šole v Borštu, Plavjah, Tinjanu, Gradinu, Svetem Petru, Padni, Rižani, Kmetijska šola v Škocjanu.
Gospodarska zgodovina
Zadružni domovi so odraz političnega in gospodarskega stanja posameznih območij. Prvotno so bili ti objekti namenjeni kmetijskim potrebam. Danes so večinoma dozidani, z dejavnostmi, kot so trgovina, pošta, krajevna skupnost, gostilna ali druge javne funkcije in še vedno predstavljajo središče družbenega dogajanja v vasi (Boršt, Marezige, Pobegi, Sočerga).
Zdraviliška zgodovina
Sem sodijo zdraviliški kompleksi iz začetka 20. stoletja, ki jih sestavljajo paviljoni, parki in plaža ter spremljevalni-gospodarski objekti in objekti za uslužbence. S prostorsko umeščenostjo, urbanistično zasnovo, razmerjem do okolice ter arhitekturno kompozicijo so definirali simbolni in družbeni pomen širšega prostora v ankaranski občini: območje nekdanje bolnice za obolele s tuberkulozo v Ankaranu ter bolnišnični kompleks v Valdoltri, prvotno mladinsko okrevališče.
Teritoriju istrskih občin je dala specifičnost in poseben značaj prav krhkost mejnega terena, ki ga je skozi stoletja izoblikoval stik civilizacij in nenehna izmenjava domen. Postavitev in ohranjanje objektov pomeni tudi ohranjanje kraja samega spomina, saj sta življenje in prostor nedeljiva celota. Poznavanje in ohranjanje nepremične zgodovinske dediščine sta ključni vlogi, ki predstavljata vez s preteklostjo, ker oblikujeta družbeno identiteto-kolektivni spomin. Zavedanje identitete pa viša kulturno raven sobivanja, spodbuja lokalno gospodarstvo in prispeva tudi k turistični privlačnosti.
