Plavalna šola v Kopru že leta 1868

Plavanje je bilo ob koncu 18. in začetku 19. stoletja kot ena izmed predpisanih fizičnih aktivnosti v mnogih evropskih državah uvedeno v programe vojaških akademij in šol. Avstrijska vojna mornarica je imela tri pomorske vojaške akademije za šolanje častnikov: v Benetkah (1818-1848), v Trstu (1848 in 1852-1858) in na Reki (1865-1918). Ustanovljene pa so bile tudi podčastniške, oziroma aplikacijske pomorske šole; ena od teh je bila v Pulju.

V avstrijski vojski je poučevanje plavanja vpeljal in tehnično izpopolnil pruski oficir in kasnejši general Ernst Heinrich Adolf von Pfuel (1779–1866), ki je tudi ustanovil prvo vojaško plavalno šolo (Schwimmschule) v Pragi leta 1810. Leta 1813 je bila vojaška šola plavanja odprta na Dunaju ob Donavi; vodil jo je polkovnik Wilhelm grof von Bentheim-Steinfurt (1782–1839). Leta 1813 je bila vojaška plavalna šola odprta tudi v kraju Nagy-Enyed (Transilvanija). Vojaška plavalna šola v Bratislavi je bila ustanovljena leta 1818; sledile so ji šole v Klosterneuburgu, Gradcu, itd. Za potrebe plavalnih šol so vojaške oblasti gradile vojaške plavalne bazene in kopališča (Militär Schwimm und Bade Austalt), ki so se kmalu razmahnili na ozemlju celotne monarhije. Tovrstne naprave so bile v prvi vrsti namenjene urjenju in rekreaciji vojakov, a so bile za plačilo odprte tudi za civiliste. Gradili so jih ob rekah in ob morju; imele so pomole, splave, bazene in razne pomožne prostore (slačilnice, kabine itd.).

Po padcu francoske oblasti je bil beneški arsenal v letih 1814-1848 glavna pomorska baza in raziskovalni center avstrijske mornarice (Österreichische-Venezianische Kriegsmarine). V Benetkah je delovala nekaj časa tudi vojaška plavalna šola, tovrstne šole pa so bile odprte tudi v nekaterih celinskih krajih bivše Beneške republike: npr. v Padovi in Veroni. Namenjeni sta bili urjenju in rekreaciji vojakov inženirskega oddelka, ki so morali izvrstno obvladovati plavanje.

V takratnem Avstrijskem primorju je vojaška pomorska šola plavanja delovala med leti 1849-1866 v okviru tržaške Pomorske admiralitete (Ammiraliato di Porto di Trieste). Objekt vojaškega kopališča, ki je bil na voljo tudi civilnemu prebivalstvu, je imel lesen splav pri Sv. Andreju. V Pulju, ki je bil leta 1856 izbran za glavno pomorsko oporišče in razglašen za Zentralkriegshafen t. j. osrednje vojaško pristanišče avstrijske vojne mornarice, je Pomorska plavalna šola (k. u. k. Marine - Schwimmschule) delovala v sklopu komande tamkajšnjega vojaškega pristanišča. Za njene potrebe je bil zgrajen večji objekt - lesen splav s kabinami ob otoku (danes polotoku) sv. Petra.

Podatke, da je tudi v Kopru maja 1868 delovala vojaška šola plavanja (Scuola di nuoto militare in Capo d'Istria), najdemo v oznanilu, ki je bilo 9. maja 1868 poslano koprski občini. Z njim je vodstvo plavalne šole obvestilo občino in širšo javnost, da bo s 15. majem 1868 v Kopru pričela delovati c. k. vojaška plavalna šola. Plavalno šolo oz. kopališče so med 9. in 12. uro dopoldne ter med 17. in 21. uro popoldne lahko obiskovali tako vojaki kakor civilisti. Na kopališču so ob plačilu obiskovalci lahko prosto plavali, ali pa se udeleževali inštrukcij plavanja. Med 5. in 8. uro zjutraj in med 15. in 17. uro popoldne je bila šola namenjena izključno vojaškemu urjenju. Obiskovalci plavalne šole so bili dolžni upoštevati navodila in ukaze komandanta plavalne šole, polkovnika Carla Dasslerja, ki je prisostvoval vsem aktivnostim. Po predpisanem ceniku je dnevna kopališka vstopnina znašala tri krajcarje, mesečna pa 90 krajcarjev. Za inštrukcije plavanja je bila predpisana dnevna tarifa v višini 10 krajcarjev in mesečna v znesku dveh goldinarjev in 50 krajcarjev. Obiskovalci so si za ceno enega krajcarja lahko tudi izposodili kopalno opremo (kopalne hlače in kopalno brisačo).