Organizirana skrb za zdravje otrok
Druga svetovna vojna, od konca katere letos mineva 80 let, je nepopisno prizadela civilno prebivalstvo in zaznamovala življenje otrok kot najranljivejše družbene skupine. Telesno in duševno okrevanje otrok je predstavljalo nujen, a nadvse zahteven ukrep vračanja v mirovno stanje.
Še dobro desetletje po koncu druge svetovne vojne je koprski okraj izkazoval ne le politične, temveč tudi družbene posebnosti, ki so izhajale iz nerešenega vprašanja razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. Zaradi posebnega mednarodnopravnega položaja ozemlja cone B STO sta bila njegovo socialno skrbstvo in otroško varstvo pravno pomanjkljivo urejena vse do leta 1952, ko je bila tudi na tem območju uveljavila jugoslovanska družinska zakonodaja.
Evidentirali so 579 sirot
Med letoma 1947 in 1948 je bil v koprskem okraju opravljen popis vseh enostarševskih in dvostarševskih sirot do 18. leta starosti, ki so postale sirote do polnoči 31. avgusta 1945. V okraju Koper je bilo skupno evidentiranih 579 sirot (od teh 143 partizanskih sirot). Otrokom brez obeh staršev so določili skrbnike, ki so bili v glavnem njihovi najbližji sorodniki. V institucionalizirani oskrbi otroških, mladinskih in posebnih zavodov je bilo v letu 1947 skupno 185 otrok, za katere je skrbelo 21 oseb.
Do konca leta 1947 je bilo na novo odprtih deset vrtcev, ki jih je skupno obiskovalo 281 otrok v starosti od štirih do šestih let, zanje pa je skrbelo 13 vzgojiteljic.
Za sirote in druge pomoči potrebne otroke so v začetku skrbele tudi nekatere predvojne dobrodelne inštitucije, ki so jih vodili predstavniki rimskokatoliške cerkve. V vzgojni sistem, ki so ga izoblikovale verske organizacije in v glavnem vodile redovnice, so spadale predvsem predšolske ustanove v obalnih mestih. Oblasti so se sistematične organizacije predšolske mreže na podeželju lotile marca 1947. Do konca leta 1947 je bilo na novo odprtih deset vrtcev, ki jih je skupno obiskovalo 281 otrok v starosti od štirih do šestih let, zanje pa je skrbelo 13 vzgojiteljic. Vrtci so bili ustanovljeni v Ankaranu, Svetem Antonu, Dekanih, Kortah, Krkavčah, Pobegih, Pradah, Portorožu, Strunjanu in Sečovljah. V zadnjih treh je deloval tudi italijanski oddelek.
Osnovna težava, s katero so se srečevali pri ustanavljanju vrtcev, je bilo pomanjkanje primernih prostorov, opreme in učnega osebja. Novoustanovljeni vrtci so bili vključeni v šolsko mrežo, ker so jih obravnavali kot sestavni del osnovne šole in so spadali pod isto upravo. Do leta 1951 je na področju koprskega okraja delovalo že dvajset vrtcev oziroma oddelkov in jih je skupno obiskovalo 651 otrok.
Vir: Rogoznica Deborah, Otroštvo v razmerah vojaške uprave. Skrb za otroke v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja s posebnim poudarkom na koprski okraj, v: Zgodovina otroštva, Zgodovinski časopis, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2012, str. 662-678.
V letu 1947 je v kolonije poslanih 524 otrok iz koprskega okraja
Posledice vojne so se izrazito kazale v zdravstvenem stanju otrok, saj so zdravstveni pregledi ugotavljali znake podhranjenosti, ki so zahtevali takojšnje ukrepe. Izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja otrok in prehranjenosti so poskušali doseči z zagotavljanjem brezplačnega toplega obroka v vrtcih in osnovnih šolah. Otroci v otroških jaslih v starosti do treh let ter tisti, ki so bili sprejeti v zdravstvene ustanove, in tisti, ki so zboleli za tuberkulozo, so od aprila 1950 na osnovi zagotovljene preskrbe mesečno prejemali prehrambne artikle, kot so beli kruh, bela moka, pšenična moka, pšenični zdrob, riž, sladkor, maščoba in sveže meso. Poletne počitniške kolonije so splošno postale ena od množičnih oblik oskrbe zdravstveno slabotnih otrok. Sezname otrok, ki so bili napoteni v počitniške kolonije, so sestavljali na osnovi zdravniških pregledov.
V letu 1947 je v kolonije poslanih sicer 524 otrok iz koprskega okraja. O tem so odločale posebne lokalne komisije, sestavljene iz predstavnikov množičnih organizacij in šol. Kolonije, ki so praviloma trajale tri tedne, so bile organizirane v poletnem obdobju, v juliju in avgustu v raznih gorskih krajih v Sloveniji, pa tudi v drugih republikah Jugoslavije.
Organizirana skrb za zdravje otrok je bila ob splošnih ukrepih za izboljšanje življenjskih razmer odvisna od organizacije nove zdravstvene mreže. Leta 1946 ustanovljene tri otroške posvetovalnice, v Kopru, Izoli in Piranu. V sklopu koprske bolnišnice je bil leta 1951 odprt otroški oddelek s tridesetimi posteljami. Razvijal in pospeševal je varstvo matere in otroka, zbiral potrebne podatke ter po ugotovljenem stanju usmerjal in koordiniral preventivno in zdravstveno delo zdravstvenih ustanov. V prvih povojnih letih so otroci v velikem številu umirali za nalezljivimi boleznimi (griže, ošpice, oslovski kašelj, s komplikacijami dihalnih organov) in obolenj prebavnih organov zaradi nepravilne prehrane, v drugi polovici petdesetih let pa so ob splošnem zmanjšanju mortalitete smrtne primere povzročale predvsem nesreče in obolenja dihal. Po uveljavitvi sistematskih zdravniških pregledov v drugi polovici petdesetih in začetku šestdesetih let sta se izboljševali telesna razvitost in telesna prehranjenost šolskih otrok.
Ne le politično, ampak tudi socialno nestabilno okolje
Neustaljenost prebivalstva, zaradi množičnega izseljevanja italijanskega prebivalstva iz obmorskih mest in priseljevanja prebivalcev iz Slovenije in drugih republik Jugoslavije, in nestabilno družbeno-politično okolje sta skoraj dve desetletji po vojni vplivala na življenje ljudi. Obalno področje je bilo zaradi migracijskih gibanj in menjave prebivalstva kakor tudi same bližine meje obravnavano ne samo kot politično, ampak tudi socialno nestabilno. Pogoji za ureditev stabilnosti in varnosti so bili podani ob začetku šestdesetih let z izboljšanjem gospodarskega stanja in zvišanjem življenjskega standarda ter s stabilizacijo mednarodnih političnih razmer po sklenitvi videmskega sporazuma leta 1962.
