Ocene pred poezijo: kaj razkrivajo šolske razrednice Kosovela in Ketteja

Arhiv namreč pokriva območje šestih upravnih enot - Koper, Izolo, Piran, Ilirsko Bistrico, Postojno in Sežano. Prav ta širši regionalni okvir odpira možnost, da se v arhivskih fondih poleg že znanih literarnih zgodb skrivajo tudi tišji, manj opazni zapisi, ki dopolnjujejo razumevanje njune poti.

Ob obeleževanju tovrstnih literarnih obletnic se pozornost pogosto usmerja v ustvarjalno zapuščino, literarne tokove posameznih obdobij ter širši pomen, ki ga imajo literati v kulturni in družbeni zgodovini. Redkeje pa se vprašamo, kakšni so bili v času, ko še niso bili pesniki ali pisatelji - npr. kot otroci in učenci, vključeni v vsakdan šolskih obveznosti, ocen in pričakovanj svojega okolja.

Arhivsko gradivo kot vir vpogleda

Prav v tem, zgodnejšem obdobju njunega življenja, arhivsko gradivo ponuja drugačen, bolj intimen pogled. V fondih Pokrajinskega arhiva Koper, ki hranijo tudi gradivo šol z območja današnje Obalno-kraške in Notranjsko-kraške regije, se ohranjajo tudi zapisi o njunem osnovnošolskem izobraževanju, torej o času, ko sta bila Dragotin Kette in Srečko Kosovel še učenca, z ocenami in predmeti, kakršne so imeli njuni vrstniki.

Čeprav Kette in Kosovel pripadata različnima generacijama, ju v tem prispevku obravnavamo skupaj. Odločitev izhaja iz sovpadanja obeh literarnih obletnic, hkrati pa tudi iz arhivskega konteksta še preden sta svojo izobraževalno pot nadaljevala v Ljubljani.

Ne glede na arhivski okvir pa ju povezuje tudi več življenjskih okoliščin, ki niso zanemarljive. Oba sta v slovensko književnost vstopila zelo mlada in v njej pustila izrazit pečat kljub kratkemu življenju - Kosovel je umrl pri dvaindvajsetih, Kette pri triindvajsetih letih. Oba sta odraščala v družinah, kjer je imelo izobraževanje pomembno vlogo, saj sta bila njuna očeta učitelja, kar se odraža tudi v zgodnjih šolskih zapisih, ki jih danes hrani arhiv. Te skupne točke ne pojasnjujejo njunega pesniškega genija, vendar pomagajo osvetliti okolje in čas, iz katerega sta izšla.

Zgodnji šolski zapisi, ki jih hrani arhiv, tako ne razkrivajo prihodnjih literarnih veličin, temveč ohranjajo drobce vsakdanjega sveta, iz katerega se je kasneje razvilo izjemno literarno delo.

SI_PAK/0858: Šolski zapisi Dragotina Ketteja iz Zagorja pri Pivki, z označbami za učenje in vedenje.

Te drobce, povezane z omenjenima pesnikoma, je mogoče zaslediti v arhivskih fondih SI_PAK/0153 – Deška šola Tomaj, kjer se ohranjajo zapisi o Srečku Kosovelu, ter SI_PAK/0858 – Osnovna šola Pivka, ki vsebuje gradivo o Dragotinu Ketteju. Za šolske fonde je značilno, da vsebujejo temeljne in hkrati izredno povedne dokumente, ki se pojavljajo pri večini tovrstnega gradiva, med njimi razrednice, matične knjige, matični listi ter druge evidence šolskega vsakdana. Prav ti zapisi na letni ravni ponujajo bogat vir podatkov in informacij ter omogočajo vpogled v šolsko pot posameznika v obdobju, ki je pogosto spregledano, a ključno za razumevanje njegovega življenjskega in ustvarjalnega razvoja.

Čeprav se osnovna struktura in logika šolskih redovalnic v zadnjih sto do sto petdesetih letih nista bistveno spremenili, se ob natančnejšem pogledu pokažejo številne drobne razlike in posebnosti, ki današnjemu bralcu ob prvem stiku hitro pritegnejo pozornost.

Razpredelnice so praviloma sestavljene iz dveh delov. Prvi predstavlja informativni del, v katerem so navedeni osnovni podatki o učencu, kot so zaporedna številka, ime in priimek, datum in kraj rojstva, datum vpisa v šolo, podatki o starših oziroma skrbnikih ter njuno opravilo itd. Drugi del je vsebinsko podrobnejši in vsebuje prostore za ocene posameznih predmetov, število zamujenih ur ter prostor za morebitne opombe.

Ocene in drobci, ki razkrivajo potencial

Glede na neizbrisen pečat, ki sta ga oba literata pustila v slovenski književnosti, se ponuja vprašanje, ali se njuna izjemnost odraža tudi v ocenah iz časa osnovnošolskega šolanja. Odgovor na to vprašanje ponuja arhivsko gradivo, ki omogoča vpogled v šolske zapise obeh pesnikov in razkriva zanimive podrobnosti njunega zgodnjega izobraževanja.

Ob pregledu arhivskega gradiva, povezanega s Srečkom Kosovelom, so njegove ocene sprva delovale presenetljivo. V Pokrajinskem arhivu Koper hranimo dva zapisa o njegovem obiskovanju Deške šole v Tomaju, in sicer za šolski leti 1911/1912 (SI_PAK/0153, T. E. 1, a. e. 10) in 1913/1914 (SI_PAK/0153, T. E. 1, a. e. 12). V obeh razpredelnicah prevladujejo ocene “1”, občasno “2”, zelo redko pa tudi “3” in “4”, kar pomeni, da ocena “5” v obravnavanem gradivu ni izkazana. Dodatno pozornost pritegne še podatek na levi strani ene od tabel, kjer je pri njegovem imenu zabeležen ročni zapis “sposoben”.

Takšen vpogled na prvi pogled sproži kar nekaj vprašanj in morebitnih dvomov, vendar se razlaga ponudi že na prvi strani razrednice. Poleg tiskane razpredelnice je tam namreč dodana tudi legenda z razlago ocenjevalnega sistema, iz katere je razvidno, da so bile ocene v obravnavanem obdobju razvrščene obratno kot danes - nižja številka je pomenila boljši učni uspeh.

Na isti strani se skriva še ena zanimiva podrobnost. Kot ravnatelj oziroma nadučitelj Deške šole v Tomaju je naveden Anton Kosovel, nihče drug kot oče Srečka Kosovela, kar dodatno osvetljuje šolsko in družinsko okolje, v katerem je bodoči pesnik odraščal.

Podoben vpogled v šolsko obdobje, tokrat z nekoliko obsežnejšim gradivom, omogočajo tudi zapisi, povezani z Dragotinom Kettejem. V arhivskem gradivu fonda Osnovne šole Pivka so ohranjeni štirje zapisi za šolska leta od 1881/1882 do 1885/1886 (SI_PAK/0858, T. E. 27, a. e. 13–15, 17). Čeprav fond nosi ime Osnovna šola Pivka, se obravnavani zapisi nanašajo na osnovno šolo v Zagorju pri Pivki, ki je v obravnavanem obdobju delovala v okviru tega šolskega območja in je danes vključena v navedeni arhivski fond.

Namesto številčnega ocenjevanja so bile uporabljene kratice, kar je razvidno že iz uvodnih strani razrednic. Uporabljene so bile oznake “p. d.” - prav dobro, “d” - dobro, “z” - zadostno in “n. z.” - nezadostno za napredek. Poleg tega so razrednice vsebovale tudi ocenjevanje nravnosti, pri katerem so bile uporabljene kratice “p. l.” - popolnoma lepa, “l.” - lepa in “m. l.” - manj lepa.

Pri Dragotinu Ketteju pa nekaj več zmede kot same ocene povzroča zapis v uvodnem delu razpredelnic, kjer sta navedena datum in letnica rojstva. V vseh ohranjenih razrednicah je kot letnica rojstva dosledno zapisana 1875, natančneje 16. januar 1875, in ne 1876, kot je splošno uveljavljeno v literaturi. Enaka letnica se ponovi v vseh štirih zapisih, kar bi lahko na prvi pogled vzbudilo vtis skoraj “senzacionalnega” novega odkritja.

Natančnejši pregled gradiva pa razkrije tudi popravek v zadnjem letu Kettejevega šolanja, kjer je razvidna sprememba letnice iz 5 v 6. Polkrožna poševna linija številke šest je zapisana s črno barvo preko prvotno zapisane petke z modrim nalivnim peresom, kar jasno kaže na naknadno korekcijo podatka. Gre za značilen primer arhivskega zapisa, ki opozarja na previdnost pri interpretaciji virov.

Iz razvidnega lahko pri vseh tabelah opazimo pričakovani vtis, da oba učenca nista skoparila z visokimi ocenami, ponekod pa so zapisi dopolnjeni tudi z dodatnimi pripisi. Med njimi izstopa že omenjena oznaka “sposoben” pri Srečku Kosovelu, pa tudi dopis “z pohvalo” pri Dragotinu Ketteju, ki se pojavi v eni izmed razrednic. Takšni zapisi ne pomenijo le ocene trenutnega šolskega uspeha, temveč odsevajo tudi širšo zaznavo učenca v šolskem okolju.

Čeprav bi bilo poenostavljeno neposredno sklepati o kasnejši literarni poti na podlagi šolskih ocen, ti zapisi vendarle ponujajo zanimiv razmislek. V obeh primerih gre za posameznika, ki sta v svojem kratkem življenju prerasla okvire šolskih klopi in pustila trajen pečat v slovenski književnosti. Arhivsko gradivo tako ne razkriva nastanka pesniškega genija, temveč ohranja drobne, a pomenljive sledi zgodnjega obdobja, v katerem so bile že zaznavne lastnosti, ki so se kasneje izrazile v njunem literarnem delu. •