Medkulturna komunikacija kot most med Italijani in Slovenci

Znotraj CRDL deluje LabCom - Laboratorij za medkulturno komunikacijo in didaktiko, kjer se izvaja širši mednarodni projekt Medkulturna komunikacija med Italijani in drugimi narodi, ki ga vodi profesor Paolo E. Balboni. Gre za dolgoročen projekt, katerega cilj je spodbujati medsebojno poznavanje in razumevanje kultur z raziskovanjem ter dokumentiranjem resničnih medkulturnih komunikacijskih izkušenj. Vsako gradivo, ki ga sproti pripravljajo in posodabljajo raziskovalci ter študenti, ponuja skupen razmislek o kulturnih, jezikovnih in pragmatičnih razlikah, ki zaznamujejo interakcijo med Italijani in drugimi narodi. Projekt je odprtega tipa, saj temelji na sodelovanju vseh, ki živijo v stiku z drugimi kulturami in lahko k vsebini prispevajo s popravki, prevodi, dopolnitvami ali novimi opažanji. Namen ni le raziskovanje vzorcev medkulturnega vedenja, temveč zbiranje avtentičnega in pristnega gradiva, na podlagi katerega lahko razvijamo in spodbujamo razmišljanje o medosebni komunikaciji ter medkulturni občutljivosti.

Gradivo, ki se osredotoča na medkulturne razlike med Italijani in Slovenci, sta pripravili dr. Lara Sorgo in dr. Nives Zudič Antonič v sodelovanju s Pamelo Vincoletto ter skupino študentov Oddelka za italijanistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki jih je vodila mag. Emma Beatriz Villegas Cunja. Pri projektu so sodelovali Ana Susman, Ana Ludvik, Tina Žibernik, Kari Ožbot Koren, Melissa Ugolini Orlando, Miha Obleščak Krejačič, Yana Podorozhnia, Sara Gec, Iva Jovičić in Mia Petrović. Skupina študentov Oddelka za italijanistiko je dokaj heterogena z vidika izhodiščne kulture in jezika, zato sta v sklopu projekta nastali še dve raziskavi: o medkulturni komunikaciji med Italijani in Srbi ter med Italijani in Ukrajinci.

Kulturna dinamika ob meji

Na območjih, kjer je sožitje različnih jezikov in kultur že globoko zakoreninjeno, se medkulturna dimenzija prostora še vedno premalo sistematično vključuje v učne načrte na vseh stopnjah izobraževanja. Prav na teh območjih pa se ponuja izjemno veliko priložnosti za razvijanje medkulturne zavesti v avtentičnih situacijah, saj obmejni prostor naravno spodbuja tovrstno učenje in izmenjavo. Premišljeno načrtovanje učnega procesa, ki vključuje tudi medkulturno razsežnost, omogoča učinkovitejše ozaveščanje kulturnih razlik ter povezanosti med jezikom in kulturo. Šele v stiku z drugo kulturo se začnemo zavedati, da so naše navade, telesna govorica in vedenjski vzorci nekaj, kar jemljemo kot samoumevno, čeprav imajo v drugih kulturnih kontekstih lahko povsem drugačen pomen. Prav razumevanje in zavedanje teh razlik sta temelj uspešne medkulturne in medjezikovne komunikacije.

Zbrano gradivo deluje predvsem kot pripomoček za refleksijo o medkulturnih vzorcih, ker ponuja vpogled v številne majhne, a pomenljive razlike, ki pridejo do izraza na stičišču italijanske in slovenske kulture; od pojmovanja časa in pristopa h komunikaciji do uporabe jezika v formalnih in neformalnih komunikacijskih položajih.

Gradivo je razdeljeno na štiri glavne sklope:

• Komunikacijske težave, povezane s kulturnimi vrednotami, npr. s pojmovanjem časa, hierarhije, vere ipd.

• Neverbalna komunikacija, npr. gestikulacija, predmeti kot statusni simboli itd.

• Medkulturne težave, povezane z jezikom, npr. s strukturo jezika, izbiro besed itd.

• Komunikacijske situacije, kot so telefonski pogovor, poslovni sestanek itd.

Razlike, ki povezujejo

Na narodno mešanih območjih Slovenije, kot sta obalni pas in Prekmurje, medkulturni stik ni izjema, temveč del vsakdana. Različne jezikovne in kulturne skupine tukaj sobivajo že stoletja, kar zahteva odprtost, občutljivost in prilagajanje. Zgodovinska prisotnost italijanske narodne skupnosti v Sloveniji ter zrcalno slovenske narodne skupnosti v Italiji je spodbudila večjo odprtost do italijanskih kulturnih vzorcev pri vseh prebivalcih slovenskega Primorja, kar je vidno v načinu komunikacije, družbenih odnosih in jezikovnih praksah. Italijanski vpliv se kaže v večji izraznosti in bolj sproščeni predstavi o tem, kaj je minimalna medosebna razdalja. Čeprav na teh območjih Slovenci ohranjajo svojo jezikovno in kulturno identiteto, pogosto sprejemajo bolj tekoče in neformalne oblike komunikacije kot prebivalci notranjih delov Slovenije, kjer prevladuje bolj neposreden, zadržan in pragmatičen pristop.

Eden od opisanih primerov, ki so povezani s kulturnimi vzorci, je razlika v odnosu do časa. V Sloveniji je točnost neizogibna vrlina, znak spoštovanja in zanesljivosti. “Akademska četrt” ne obstaja - zamuda na sestanek se lahko razume kot pomanjkanje resnosti. Prav tako je verbalna komunikacija v Sloveniji umirjena; Slovenci govorijo s tihim tonom, dopuščajo trenutke tišine in redko prekinjajo sogovornika. V Italiji, kjer je dialog pogosto poln kretenj, visokih tonov in prepletanja besed, se ta bolj zadržan slog lahko zdi hladen, a v resnici izraža spoštovanje in preudarnost.

Na neverbalni ravni so razlike prav tako izrazite. Slovenci malo gestikulirajo, spoštujejo osebni prostor in dajejo prednost omejenemu fizičnemu stiku. Razdalja in zadržanost sta znak vljudnosti, ne hladnosti. Tudi obleka ima pomen; preprosta, urejena, nikoli pretirana. Razkazovanje ni cenjeno, diskretnost pa velja za izraz elegance.

Jezikovni vidiki se kažejo npr. pri spoštovanju hierarhij in uporabi akademskih nazivov, kar je skladno s slovenskim bontonom. “Vikanje” je v poklicnih okoljih obvezno, medtem ko je “tikanje” dovoljeno šele po vzpostavitvi zaupanja. Takšna formalnost ne pomeni distance, temveč izraža vzajemno priznanje. Tudi zasebno življenje je manj izpostavljeno; pogovor o družini ali osebnem življenju je primeren le med zaupnimi osebami. Družina, čeprav ostaja središče družbenega življenja, je intimen in ne javni prostor. Slovenski jezik odraža močno narodno identiteto. Zamenjava s srbščino ali hrvaščino je lahko žaljiva, osebna imena pa si zaslužijo pravilno izgovorjavo. Prisotnost dvojine, posebne slovnične oblike za označevanje dveh oseb ali predmetov, razkriva prefinjenost slovenskega jezikovnega sistema.

Pri različnih oblikah druženja, od poslovnih srečanj do večerij s prijatelji, prevladuje ravnovesje med formalnostjo in prisrčnostjo. Ceni se točnost, gostitelju se prinese manjše darilo, pri nazdravljanju si pogledamo v oči, pogovorom o politiki ali religiji pa se izogibamo. Ton ostaja umirjen, pogovor teče mirno in sproščeno.

Sodelujoča skupina študentov na projektu Strategije posredovanja pri poučevanju italijanščine v večjezičnih okoljih in multimediji: komuniciranje in mediji.

Gradivo, ki bo v kratkem dostopno na spletni strani projekta (https://www.mappainterculturale.it), ima predvsem izobraževalno in družbeno vrednost; ne služi le kot pripomoček za študente, profesorje in kulturne delavce, temveč tudi kot povabilo širši javnosti, da ozavesti pomen medkulturnega dialoga v času, ko so stiki med kulturami vsakdanja resničnost. Tudi razlike med Italijani in Slovenci ne smemo dojemati kot oviro, temveč kot priložnost za spoznavanje drugega in samorefleksijo. Prav v drobnih razlikah se skriva tisto, kar bogati skupni prostor, v katerem se kultura sreča s kulturo - z radovednostjo, spoštovanjem in odprtostjo. •