Med izobiljem tisočerih mozaičnih kockic

Mozaik velja za eno od najstarejših umetniških tehnik, zaradi obstojnosti pa je bila od nekdaj tudi zelo cenjena. Mozaiki so v preteklosti najpogosteje nastopali kot sestavine arhitekture kot talne površine prostorov, v manjšem obsegu pa jih zasledimo na stenah, obokih, kupolah, itd. V antiki in v zgodnjekrščanskem obdobju so bili pri nas zelo priljubljeni talni mozaiki, ki jih danes lahko občudujemo “in situ” oziroma na originalnih lokacijah ali pa so hranjeni oziroma razstavljeni v muzejih.

Grafična dokumentacija na primeru do sedaj najobsežnejšega odkritega mozaika in s kompleksnim geometričnim vzorcem v 
Simonovem zalivu v Izoli (P5)- natančen preris vzorca, konture in mest z manjkajočimi deli mozaične površine je poleg sodobnega 
3d skeniranja osnova za postopek vračanje na izvorno mesto.
Grafična dokumentacija na primeru do sedaj najobsežnejšega odkritega mozaika in s kompleksnim geometričnim vzorcem v Simonovem zalivu v Izoli (P5)- natančen preris vzorca, konture in mest z manjkajočimi deli mozaične površine je poleg sodobnega 3d skeniranja osnova za postopek vračanje na izvorno mesto. 

Mozaična tehnika opus tesselatum je tehnika izdelave mozaika iz ročno obdelanih kamnitih in opečnih kockic v povprečni velikosti od 0,5 do 2 cm. Razvila se je v Grčiji v 3. stoletju pred našim štetjem in se razširila po tedanjem rimskem imperiju. Tehnologija izdelave mozaika je dobro znana, saj jo je opisal Vitruvij v “De architectura” v 1. stoletju pred našim štetjem. Sestavlja jo več skrbno pripravljenih slojev, ki so temeljna plast iz prodnikov (statumen), apnena malta iz prodnikov in opečnih delcev (rudus), nato apnena malta iz zdrobljene opeke in opečne moke (nucleus), v fino plast iz gašenega apna in kamnite moke pa so vlagali mozaične kockice ali tesserae. Za izdelavo so uporabili različne kamnine, najpogosteje pa bele in črne apnence, marmorje ter opečne kocke, odvisno od namembnosti prostora. Vzorci so bili lahko enostavni, geometrijski ali kompleksni s figuralnimi, živalskimi in rastlinskimi motivi.

Na slovenski obali so lokacije najdenih talnih mozaikov v večini primerov v rimskih vilah. Med največjimi najdenimi in raziskanimi velja vila v arheološkem najdišču v Simonovem zalivu v Izoli (EID: 1-00195) ter vila na lokaciji nekdanjega servitskega samostana oz. stare bolnice v Kopru - Samostan Santorijeva 9 (EID: 1-08346), ki sta razglašena za spomenika državnega pomena.

Rimske mozaike sestavljajo tisoče in tisoče drobcenih, ročno obdelanih kockic v brezčasne umetnine, ki so naša skupna kulturna dediščina.

Simonov zaliv: primer dobre prakse v Sloveniji

Območje arheološkega najdišča Simonov zaliv zavzema kar pet hektarjev površine, kjer se nahaja ne v celoti raziskana rezidencialna rimska vila iz zgodnjega rimskega obdobja z obsežnimi talnimi mozaiki, ki skupaj zajemajo kar 284 m² površine. Skupno je bilo odkritih in prezentiranih devet prostorov z razkošnimi mozaičnimi površinami vile na območju 1 in 2 (severni - starejši in južni - mlajši del vile) v različnih velikosti in vzorci. Posamezni prostori so tlakovani z mozaiki s preprostimi vzorci, npr. mozaiki z belo ploskvijo in z obrobo iz črnih kock ali z dekorativnim obrobnim pasom s pletenico, medtem ko izstopata dva kompleksnejša motiva na južnem območju 2. Tu je mozaik z osnovno ploskvijo, okrašeno z visečimi črnimi in belimi rombi (prostor P3) in mozaik (prostor P5), kjer se na osnovni ploskvi prepletajo rombi, kvadrati in štirikrake zvezde s konkavnimi robovi in centralno konico. Vzorec prvega se zaključi z dvojno črno črto, drugi pa pas dveh belih kit na črni podlagi. Posebnost v oblikovanju predstavljajo še prehodi med prostori, ki so poudarjeni npr. z motivi štirikotnika s krožnim okrasom ali pa motiv arkad. Zadnji obsežni in celoviti konservatorsko-restavratorski posegi na antičnih rimskih zidovih in mozaikih so potekali med letoma 2015 in 2017, ki so bili zaupani Restavratorskemu centru ZVKDS. Mozaične površine so bile pred tem v letih 2010 in 2011 že konservirane ter zaščitene z nasutjem. Na podlagi preučevanja stanja in dejavnikov ter specifike posameznih mozaikov, je bil izbran različen konservatorsko-restavratorski pristop, tako da so se mozaiki na območju 1 konservirali in delno restavrirali in situ, na območju 2 pa je bilo potrebno izpeljati postopek dviganja vseh mozaičnih površin, ki so se po konservatorsko-restavratorskih postopkih vrnili na prvotno lokacijo na novo podlago pripravljeno na prvotni višini in po vzoru obstoječih podlag v treh plasteh (statumen, rudus in nucleus). Zahtevno konservatorsko-restavratorsko delo je primer dobre prakse v Sloveniji, ki je rezultat interdisciplinarnega strokovnega dela, mednarodnega sodelovanja strokovnjakov in ekipe na terenu, ki je v danih pogojih izvrstno izpeljala različna pripravljalna dela vse do končne izvedbe.

Med obnovo servitskega samostana v Kopru so ponovno naleteli na ostanke rimske vile iz 1. stoletja

Trenutno poteka obsežna obnova kompleksa nekdanjega servitskega samostana v Kopru. Med arheološkimi izkopavanji zaradi predvidenih posegov v tla pod samostanom so v letošnjem letu ponovno naleteli na ostanke rimske vile iz 1. stoletja našega štetja s črno-belimi mozaiki, medtem ko so v sklopu arheoloških raziskav pred dvema letoma odkrili tlak iz opečnih kockic, oboje na območju gotsko-renesančnega križnega hodnika na globini 1,25 m. Zaradi nadaljevanja predvidenih gradbenih del pod tlemi na tem delu je bilo potrebno mozaične površine iz opečnih in kamnitih kockic ustrezno konservatorsko-restavratorsko zaščititi. Pred predvidenim zasutjem arheoloških sond so se na opečnem tlaku izvedli postopki, ki so zajemali foto dokumentiranje, odstranjevanje površinske umazanije, nameščanje in stabilizacijo opečnih kock, pripravo podlage pred obšivanjem, utrjevanje originalne apnene malte ter obšivanje z apneno malto. Delno odkrito mozaično površino iz opečnih kockic so nato lahko prekrili s filcem in kremenčevim peskom. Odkriti mozaik iz drobnih kamnitih belih in črnih kockic, ravno tako delno odkrit, je bil najbolj okrnjen zaradi kasneje izkopanih grobov in gradnje samostanskih zidov, kar je povzročilo dodatno propadanje in poškodbe mozaičnih sestavin. Gradbena dela na tem mestu so predstavljala dodatno nevarnost, zato se je določilo, da se posamezne dele mozaikov dvigne. Konservirani in dvignjeni so bili štiri fragmenti s preostanki antične podlage, ki je bila povečini razslojena z naplavinami zemljine. V prihodnje bodo v restavratorskem ateljeju konservatorsko-restavratorsko obravnavani ter razstavljeni v prenovljenih prostorih na Santorijevi 9, ki bodo razkrivali zgodbo o “zakopanem zakladu” pod njim.

Arheološke najdbe z dragocenimi umetninami kot so talni mozaiki navdušujejo vedno znova, še večji izziv pa predstavlja njihovo ohranjanje in umeščanje v kontekst sodobnega prostora. Rimske mozaike sestavljajo tisoče in tisoče drobcenih, ročno obdelanih kockic v brezčasne umetnine, ki so naša skupna kulturna dediščina.

NATAŠA ŠKRJANEC, konservator-restavrator ZVKDS OE Piran


Najbolj brano