Ko starodavni prebivalci oživijo vpričo nas
Razstava Gradišča, kamniti temelji oz. Castellieri, radici di pietra, ki trenutno gostuje v paviljonu Novejše zgodovine Pokrajinskega muzeja Koper, je nastala kot spremljava romantičnega igranega dokumentarnega filma Hema, življenje na gradiščih in na svojevrsten način povezuje prazgodovino s sedanjostjo ter znanost z umetnostjo.
Osrednja nit pripovedi, ki je razdeljena v dva vsebinska sklopa, so utrjene prazgodovinske naselbine na območju Tržaškega Krasa in Istre. Tako kot je edinstven konceptualni pristop, tako so edinstveni tudi avtorji razstave: Piero Delbello, Francesca Mucignato, Lidia Rupel in Nadia Pezzulla s številnimi sodelujočimi. Razstava je nastala pod okriljem I.R.C.I, Občine Trst in Società Friulana di archeologia.
Zakaj naslov Gradišča, kamniti temelji?
Izraz gradišče v arheološkem kontekstu označuje utrjeno višinsko naselbino. Te so lahko nastale in bile naseljene v različnih obdobjih, na ozemlju celotne Evrope in tudi širše. Njihova osrednja vloga je bila zaščita prebivalstva pred vpadi sovražnikov. Izraz gradišče se hkrati uporablja tudi kot toponim, s katerim so v prostoru poimenovane tovrstne naselbine. Na območju Istre in Tržaškega krasa pa se pogosto pojavlja toponim kaštelir, ki izhaja iz italijanske besede castelliere. Termin, “kaštelir oz. castelliere”, označuje prav posebna arheološka najdišča in sicer utrjene višinske naselbine, ki sodijo v obdobje bronaste in/ali železne dobe, to je 2. in 1. tisočletje pred našim štetjem, na območju Istre, Tržaškega Krasa in Kvarnerja.
Njihove najbolj značilne karakteristike, ki so privabile pozornost različnih raziskovalcev že pred več kot 120 leti, so suhozidne obrambne strukture, danes po večini vidne kot kamniti nasipi. To pa je tudi osrednja značilnost, ki jih loči od ostalih gradišč, to je utrjenih višinskih naselbin na ozemlju osrednje Slovenije in po Evropi.
Čeprav so gradišča v Furlaniji grajena povsem drugače, so zaradi podobnosti v življenju njihovih prebivalcev ter povezanosti prostorov, vključena v pričujočo razstavo. Furlanska gradišča so bila postavljena v nižini in so imela zemljene obrambne nasipe v obliki kvadrata. Večina jih je nastala in bila poseljena v času železne dobe, redko že v bronasti dobi.
Kdo so bili prvi raziskovalci gradišč oziroma kaštelirjev in kdo jih raziskuje danes
Razstava nam na kratko oriše zgodovino raziskovanj in največje raziskovalce gradišč, med njimi seveda pionirja njihovega sistematičnega raziskovanja Carla Marchesettija, ki je leta 1903 objavil prvi celostni pregled gradišč v tedanji Julijski krajini. Med številnimi raziskovalci sta predstavljeni tudi dve arheologinji in sicer Bruna Forlati Tamaro ter dr. Kristina Mihovilić. Portrete raziskovalcev je na podlagi raziskav in fotografij izdelal Guido Zanettini. Danes poznamo številne aktivne in zaslužne raziskovalke in raziskovalce kaštelirjev, tako v Sloveniji kot tudi v Italiji in na Hrvaškem, ki nam s svojim raziskovalnim delom osvetljujejo drobce življenja izpred več kot 4000 let.
Kako so bila gradišča zgrajena in kdo je v njih živel
Na razstavi si lahko ogledamo maketo gradišča Gradec pri Repniču (Rupinpiccolo), ki sta jo z izjemno natančnostjo izdelala Fulvio in Paolo Forti. Z ogledom makete si lažje predstavljamo, kako so bila gradišča zgrajena in kako je potekalo življenje v njih. V Istri poznamo več kot 500 gradišč, ki so bila postavljena v zgodnji bronasti dobi (okoli leta 2200 pred našim štetjem). Ta gradišča imajo običajno razdeljeno notranjo strukturo z akropolo in spodnjim mestom. Veliko gradišč je bilo naseljenih le v času bronaste dobe in prenehajo ob pričetku pozne bronaste dobe oz. pričetku železne dobe (13. do 11. stoletja pred našim štetjem). V tem obdobju so umrle pokopavali v kamnitih tumulih s psevdokupolo, ki so bili postavljeni na sosednjih gričih. V tumule so pokopavali po vsej verjetnosti le člane vladarskih družin. S postavitvijo tovrstnih grobišč na vrhovih gričev so simbolno obvladovali prostor tudi po smrti.
Druga so nastala ob pričetku železne dobe (11. stoletje pred našim štetjem) in imajo običajno drugačno notranjo organizacijo brez akropole in le z enim obzidjem. V železni dobi se je način pokopa spremenil. Umrle so sežgali na grmadi in njihov pepel shranili v glineni žari, ki so jo položili v grobno jamo. Ta je lahko bila povsem preprosta ali pa obložena s kamnitimi ploščami. Nekropole so bile včasih del naselij ali pa so bile vključene v obzidje, praviloma pa so ležale zunaj njega. Zahvaljujoč antičnim pisnim virom poznamo ime plemenske zveze železnodobnih prebivalcev gradišč oz. kaštelirjev. Imenovali so se Histri. Izvor tega imena je zavit v tančico mitov in zgodb, saj se navezuje na pot Argonavtov iz Podonavja v Jadran.
Skrivnosten in presunljiv je tudi drugi del razstave, kjer so skozi umetniške stvaritve predstavljene osebne interpretacije življenja na gradiščih s strani različnih umetnikov. Federica Zendron in Guido Zanettini nam podajata umetniško interpretacijo vsakdanjega življenja in rekonstrukcijo gradišč v risbi na podlagi verodostojnih podatkov. Tako starodavni prebivalci (skoraj) oživijo pred nami. Številni drugi umetniki so se pri svojih umetniških stvaritvah oprli na posamezne utrinke in podrobnosti iz vsakdanjega življenja na gradiščih. Luciana Costa nam predstavi v posebni umetniški tehniki pletenja in uporabe vrvic na ravni podlagi žgan grob in prazgodovinsko hiško. Nino Rigotti pa se je raje potopil v izmišljeni svet poln mistike in mitologije in nam na ta način skozi različna dela pričaral kanček magičnega z gradišč.
Razstavo, ki jo spremljajo izjemne fotografije in video s čudovitimi posnetki gradišč Paola Fortija, Sergia Sergasa in Francesce Mucignato, si je v paviljonu Novejše zgodovine Pokrajinskega muzeja Koper možno ogledati do 21. septembra 2025.
