Karnevalska in pustna dediščina severozahodne Istre in Brkinov

V Brkinih ta starodavna plast še danes živo odmeva v liku škoromatov, ene najstarejših in najbolj samosvojih pustnih mask na Slovenskem. Vpogled v pustno in karnevalsko dogajanje v preteklosti bo predstavila občasna razstava PUST - ZADNJI PLES PRED POSTOM, ki nastaja v sodelovanju Pokrajinskega muzeja Koper in Pokrajinskega arhiva Koper.

Ženska v kostumu 1900-1930, Piran

Alfredo Pettener, Fototeka PMK

Kontinuiteta maskiranja in izvor pustovanja

Kontinuiteti mask in maskiranja lahko sledimo od paleolitskih jamskih slikarij do današnjega časa, kljub številnim kulturnim in družbenim spremembam. Najstarejše znane upodobitve prikazujejo človeka, preoblečenega v žival (npr. v pirenejski jami Trois Frères), kar kaže na prvotno vlogo mask v lovskih obredih, vendar je njihova obredna funkcija sčasoma izginila, oblika pa se je ohranila.

Izvor pustovanja sega torej v predkrščanski čas, ko so bili razširjeni kulti prednikov, obredi slovesa zime, pozdravljanja pomladi in magični obredi za rodovitnost. Rimljani so te običaje prevzeli v saturnalijah in brumalijah. Kljub nasprotovanju Cerkve se je šemljenje ohranilo ter se v srednjem veku in renesansi utrdilo kot praznovanje pred postom. Izraz masca je predindoevropskega izvora, označeval je temno, demonsko prikazen; podobno tudi izraz šema (izhaja iz grške besede skiá), ki pomeni senco ali dušo umrlega. Maske so torej prvotno predstavljale duhove, pogosto prednike, kar potrjujejo tudi poimenovanja pustnih likov, kot so starci ali dedje.

Pustni čas se je začel po prazniku svetih treh kraljev in trajal do pustnega torka, dneva pred pepelnico, ki je uvedla štiridesetdnevni post do velike noči. Tako slovenska beseda pust kot izraz karneval pomenita »pustiti meso«. Karneval označuje pustno dogajanje - maskiranje, sprevode, obilje hrane - pa tudi njegovo poosebljenje v liku pustnega vladarja (Pust, Fašnik, Kurent), ki je bil ob koncu praznovanja simbolično obsojen na smrt. Satira, norčevanje in družbena kritika sodijo med temeljne značilnosti karnevalskega časa.

Škoromati v Podgradu, 2014

Andrej Vodopivec

Karneval v obalnih mestih severozahodne Istre

V mestih Koper, Izola, Piran, se je karnevalska tradicija razvijala pod močnim vplivom Benetk in je v času beneške oblasti doživela velik razcvet. Obdobje karnevala omenjajo že srednjeveški istrski komunski statuti.

Najbolj razširjeni beneški maski, ki so ju poznali tudi v istrskih mestih, sta bili bauta in moretta. Bauta je bila bela maska, ki je pokrivala oči in nos, običajno pa so jo nosili skupaj s črnim dolgim ogrinjalom - tabarrom - in beneškim trirogeljnikom. Moretta, maska, ki je pokrivala celoten obraz, je bila izdelana iz črnega žameta ali platna in so jo pretežno nosile ženske.

V Kopru so beneške oblasti v 17. stoletju letno namenjale 25 dukatov za ohranjanje tradicije karnevalskih zabav v mestni palači, s čimer so želele razvedriti prebivalstvo in poveličati beneško oblast. Koprski podestat in kapitan je bil pokrovitelj plesa z banketom na tako imenovani debeli četrtek. Leta 1647 pa so v mestu ustanovili tudi akademsko gledališče, kjer so v karnevalskem času prirejali predvsem komedije.

Praznovanja v soju beneškega karnevala

Med pustnim časom je bilo dogajanje v istrskih obalnih mestih zelo živahno. Na ulicah in trgih so potekale pravljične in komične igre s petjem in plesom. Med najstarejšimi plesnimi izročili karnevalskega obdobja v Istri se omenja t. i. ples zelenja. Pred plesom so si moški in ženske na glavo nadeli vence iz zelenja, v rokah pa so držali pozlačen lok, prepleten z zelenimi vejami pomarančevca. Ta ples se je vse do danes ohranil v Miljah. V 16. in 17. stoletju se je z razvojem gledališča uveljavila commedia dell'arte z značilnimi maskami in liki, kot so Harlekin, Brigela, Kolombina in Pantalone. V 18. stoletju se je v Benetkah pojavil tudi lik Pirančana (el Piranese). Ta maska, ki se je pojavljala tudi v Kopru, zlasti pa v Piranu, je v Benetkah veljala za obliko “protiistrske satire”. Med skupinskimi maskami se je v istrskih mestih do 19. stoletja ohranila tudi maska koledarja (Contrasto dei mesi), ki je izvajala karnevalsko prepevanje.

Od istrskih mačkar do brkinskih škoromatov

V nasprotju s slovenskim podeželjem, kjer so se skozi stoletja izoblikovali in ohranili številni značilni šemski liki, obalni pas slovenske Istre ne pozna enotnih tipičnih pustnih šeg. Te bodisi nikoli niso bile razvite bodisi so sčasoma izginile. Istrske mačkare so v preteklosti sestavljali predvsem neporočeni fantje, preoblečeni v ponošena ženska oblačila, z obrazi, namazanimi s sajami ali rdečo barvo. Pogosto so izdelali tudi lik pusta iz slame ali sena, ki so ga ob koncu obreda zažgali. Tradicionalne maske so se delile na »črne« in »bele« - hudobne in dobre. Med starosvetne like spadajo maske v kožuhih z rogovi in zvonci ter stari in stara. V Istri so med značilnimi liki cundri, sorodni harlekinu v mestnem okolju. V sprevodih so cundre spremljali številni drugi liki: šinjor in šinjorina, nonič in nona, parapat, špacakamin, jajčarja - poberina in parterja, ciganka ter drugi simbolni liki (fant in pupa, far, vojaki, pijanci). Velja omeniti še druge like, kot belina - oblečen v kozlovsko kožo, z rogovi in zvonci (Marezige); sajavce - črne mačkare namazane s sajami, ter tulovce, ki so tulili v volovske rogove (Rakitovec). Osnovno pravilo mačkar je bilo, da jih vaščani ne prepoznajo.

V številnih vaseh Brkinov in okolice so ohranjeni škoromati, ki sodijo med najstarejše pustne maske v Sloveniji in izvirajo iz predkrščanskega obdobja. Pisno so izpričani že iz 14. stoletja - leta 1340 je bilo v Čedadu prepovedano pojavljanje v obleki škoromata, leta 1422 pa se omenja zapis »sgaravatte«. Njihov prvotni namen je bil obredno zagotavljanje rodovitnosti, zdravja in naklonjenosti narave ter spoštovanje prednikov. Pojavljali so se v številnih vaseh Brkinov in okolice; danes sta najbolj prepoznavna lika Kleščar in Zvončar. Običaj škoromatije se je kljub spremembam ohranil do danes. Začne se 26. decembra, na god svetega Štefana, osrednji dogodek pa je poberija - obhod po vasi z razgrajanjem in stikom z vaščani. Tradicionalno so sodelovali le fantje, danes pa se danes ponekod vključujejo tudi poročeni moški in ženske. Med najznačilnejšimi liki so Pepeluhar, Zeleni, Kleščar in škoromat z zvonci, pri čemer ima vsaka maska natančno določeno vlogo in simboliko.

Pustovanje so zaznamovali obredni sprevodi in obhodi po hišah in je trajalo tri do štiri dni. Glavna dneva sta bila pustna nedelja in pustni torek. Našemljenci so ob spremljavi godcev peli, plesali, zganjali norčije in zbirali darove. Osrednje dogajanje na pustni torek se je zaključilo z večernim rajanjem in skupno pojedino - pogosto veliko fritajo. Pustni čas se je končal na pepelnično sredo, ponekod s simboličnim sežigom ali pokopom pusta. S pepelnico se je začel štiridesetdnevni post do velike noči.

Med redom in norčavostjo v 19. in 20. stoletju

V obdobju restavracije je bilo karnevalsko rajanje v obalnih mestih strogo nadzorovano. Občinski pravilniki so maškaram prepovedovali nošenje političnih in verskih simbolov ter žaljenje morale, religije ali oblasti, gibanje po mestu pa je bilo omejeno s policijsko uro. V drugi polovici 19. stoletja je karneval dobil pomembno vlogo v gledališkem in meščanskem življenju. Predstave so potekale od 26. decembra do pustnega torka, osrednji dogodek pa so bili plesi v maskah - cavalchine. Te so potekale v gledališčih v Kopru, Piranu in v kopališki dvorani Izoli. Na plesih so izbirali kraljico večera in najlepše maske, kostume pa so izdelovali doma ali jih kupovali v Trstu; značilni so bili Pierrot, Harlekin in Domino ind. Med obema vojnama so se uveljavila tudi otroška pustovanja ter mladinski sprevodi in obhodi. Po drugi svetovni vojni so se razširili množični pustni sprevodi, ki so jih organizirale družbeno-politične organizacije in društva, udeleževali pa so se jih prebivalci mest in podeželja. Posebej priljubljena so bila pustovanja za otroke. Velik odmev je imel dogodek “Koper - najbolj veselo mesto” leta 1961. Dogodek je potekal z množično parado mladine in otrok v maskah ter zaključnim večerom s satiričnim programom, značilnim za Koper in okolico.

Čeprav so se v 19. in 20. stoletju pustni običaji znašli pod nadzorom oblasti in pozneje pod vplivom množične kulture, pust ni izginil. Prilagodil se je, spremenil obliko, vendar ohranil bistvo. Še danes ostaja prostor, kjer se srečajo red in norčavost, preteklost in sedanjost, smeh in resnica. Prav v tem je njegova trajna moč - v sposobnosti, da vsako leto znova za kratek čas obrne svet na glavo in ga nato, očiščenega, vrne v vsakdan.

Prijazno vabljeni v Malo ložo od 10. februarja do 3. marca 2026. •