(INTERVJU) Sara Hajdinac: O glagoljaštvu pri nas se ve premalo

“Mladi/a raziskovalec/ka je v grobem pomenu tista oseba, ki se je uspela zaposliti na raziskovalni instituciji in katere primarno delo je pisanje doktorata na izbrano temo. Seveda biti mlada raziskovalka pomeni še veliko več. Delo zajema sodelovanje pri pripravi projektov, kjer imamo mladi v znanosti priložnost spremljati potek prijave različnih tipov projektov in opazovati delo v času njihovega poteka. Pomeni tudi sodelovanje na znanstvenih konferencah in pri njihovi pripravi. V bistvu spremljamo in sodelujemo pri vseh aktivnostih, s katerimi se danes soočajo akademiki. Na nek način lahko vidimo, kaj bo naše delo kasneje, če se odločimo ostati v akademskem svetu.

Delo je polno izzivov in zahteva nenehno učenje - pa naj bodo to znanja, ki so potrebna za projekte ali pa poglobljena vsebinska znanja za raziskovanje doktorske teme. Meni je izziv predstavljal že sam izbor doktorske teme - Glagoljaštvo v severozahodni Istri, saj s temo v procesu dodiplomskega in podiplomskega študija nisem bila seznanjena, kar je seveda posledica tega, da ne prihajam iz Primorske. Nato sem se morala naučiti popolnoma novo pisavo - glagolico. Pri tem sem imela pomoč profesorice dr. Saše Potočnjak iz Univerze na Reki.”

Za Koper je že znano, da so se glagoljaši tam naselili ob koncu 15. stoletja, manj znan pa je pomen glagoljašev na koprskem podeželju, torej v vaseh okoli Kopra.

“Delo mladega raziskovalca v Sloveniji težko primerjam z delom mladega raziskovalca v tujini, saj s tem nimam izkušenj. V Sloveniji je takšnih delovnih mest na področju naše stroke razpisanih le nekaj, zato je zaposlitev težko dobiti. Tisti, ki dobi to delo, je rojen pod srečno zvezdo. Pomembne so še druge odločitve, denimo ali je kandidatu izbor doktorske teme blizu. ZRS Koper spodbuja sodelovanje mladih raziskovalcev z bolj uveljavljenimi sodelavci, pa tudi medsebojno povezovanje med inštituti, kar veliko pripomore k širjenju obzorij in medsebojni pomoči.”

“Sama sem bila za akademsko kariero zagreta že v času študija. Menim, da se vprašanja o poklicni prihodnosti začnejo (četudi nikoli ni prepozno) na dodiplomskem študiju, ko smo študenti soočeni z poglobljenim študijem in že nekako vemo, da nas nekaj zanima. V kolikor so študentje željni znanja, postavljajo vprašanja, iščejo odgovore in o izbranih temah želijo poglobljeno razmišljati. Vsekakor mlade spodbujam, da se o pogojih za delo mladega raziskovalca pozanimajo pri profesorjih ali pa na spletu in ko naletijo na kak razpis za takšno delovno mesto enostavno poskusijo. Z željo po raziskovanju in vztrajnostjo lahko pridejo zelo daleč.”

“Glagoljaška dediščina na območju današnje Slovenije je dokaj slabo raziskana, sploh v primerjavi s Hrvaško. Slovenski del glagoljaškega območja je bil dolgo razumljen kot nekakšna periferija hrvaškega dela in upam, da bo moja raziskava to tezo o periferiji ovrgla. Potrebno je poudariti, da je na območju Hrvaške te dediščine več in je bolje ohranjena, ker Hrvati v glagolici in glagoljaštvu vidijo začetke svojega jezika in nacionalnosti.

Na Slovenskem so glagoljaški epigrafi (glagolica vklesana v kamen) prisotni predvsem na Primorskem, ohranjene pisne vire v glagolici pa imamo tudi na območju Bele Krajine. Vprašanje glagoljašev na območju Slovenije je bilo skoraj popolnoma v domeni lingvistov, tj. (paleo)slavistov oziroma slovenistov, ki so se ukvarjali z glagolico kot pisavo in jezikom v pisnih virih. Slavist Janez Zor je preučil mnoge pisne vire, ki so ohranjeni v zbirki rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ampak zgolj iz jezikoslovnega vidika. Iz zgodovinskega vidika pa se je glagoljaštvu veliko posvetil Luka Jelić, ki je v svojem delu Fontes historici liturgiae glagolito-Romanae a XIII ad XIX saeculum oral ledino na področju zbiranja virov v glagolici. To delo je nastalo kot znanstveno delo z namenom dokazovanja kulturnega in verskega pomena glagolice in glagoljaškega bogoslužja ter s tem njune ohranitve tako takratnemu papežu kot tudi avstro-ogrskemu cesarju. Še danes predstavlja pomemben vir za raziskovalce glagoljaškega fenomena, saj je Jelić zbral in obravnaval mnoge pisne dokumente, ki so danes izgubljeni oziroma je njihova provenienca nejasna.

Za območje Kopra, s katerim se v doktorskem delu tudi sama ukvarjam, je zelo pomembno raziskovanje hrvaškega slavista in romanista Vjekoslava Štefanića. Leta 1956 je izdal temeljno študijo o koprskih gregoritih, frančiškanih tretjerednikih, ki so bili nastanjeni v samostanu sv. Gregorja v Kopru. V njihovi ohranjeni zapuščini, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Koper, je ohranjenih veliko dokumentov v glagolici, ki sta jih kasneje obravnavala tudi Ivan Koštial in Salvator Žitko. Temeljno delo, ki zadeva epigrafske spomenike v glagolici, je leta 1981 kot monografijo objavil hrvaški zgodovinar Branko Fučić. Tam lahko preberemo zgodovinske okoliščine, transliteracijo (kot imenujemo prečrkovanje glagolice v latinico) in interpretacijo epigrafskih spomenikov, med katerimi je večina danes znanih spomenikov na Slovenskem. Fučić je te spomenike tudi fotografiral, tako da je na osnovi njegovih fotografij lažje razbrati vsebino zapisanega. Poleg omenjenih je še veliko drugih raziskovalcev glagoljaške dediščine.”

“Predmet moje raziskave je osvetliti vlogo glagoljašev v severozahodni Istri, tj. koprski škofiji, ki je v grobem zajemala prostor med rekama Dragonjo in Rižano, in tržaški škofiji, kjer so bili glagoljaši prisotni predvsem v vaseh na Bregu (npr. Dolina, Ricmanje, Boljunec). Za Koper je že znano, da so se glagoljaši tam naselili ob koncu 15. stoletja, manj znan pa je pomen glagoljašev na koprskem podeželju, torej v vaseh okoli Kopra. Imamo sicer nekatere študije, ki osvetljujejo epigrafe v Hrastovljah, Šmarjah, Kortah, Predloki, Borštu, Zanigradu itd. Med najbolj znanimi so grafiti na freskah Janeza iz Kastva v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah. Na primer pod fresko, ki prikazuje poklon Svetih treh kraljev, se nahaja prostoročno ustvarjen napis v glagolici in latinski napis, ustvarjen s šablonami. Iz napisa je razvidno, da je bilo delo dokončano na dan sv. Margarete leta 1490. Med bolj zanimivimi sta gotovo kustodija v župni cerkvi sv. Antona Puščavnika v Kortah nad Izolo ali pa kustodija v župni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Predloki. Obe kustodiji sta zanimivi že iz samega umetniškega vidika, za pričujočo tematiko sta še posebej pomembni zaradi napisov v glagolici iz šestdesetih let 15. stoletja. Kustodija v Kortah je zelo podobna tisti v gažonski cerkvi sv. Petra in Pavla, saj je obe izdelal mojster Paškval Molča, ki se je tudi podpisal.

Na območju tržaške škofije so grafiti ohranjeni v cerkvi Santa Maria Assunta v Starih Miljah, cerkvi Madonna della Salvia na Kontovelu, čedadski cerkvi sv. Frančiška, cerkvi San Giovanni in Tuba v Štivanu pri Devinu. Imamo sicer zapise še o nekaterih napisih v glagolici, ki pa niso več na prvotnem mestu, npr. Portal nekdanje hiše Conti v starem delu Trsta. Menim, da bodo za kontekst glagoljašev na koprskem območju še posebej pomembno razumevanje dogajanja prej omenjenih vasi na Bregu, saj so lokacijsko zelo blizu in so bile poseljene večinoma s slovanskim prebivalstvom. Pazinski državni arhiv je v zbirki Glagoljaški rukopisi objavil register bratovščine sv. Antona opata iz Zabrešca v Dolini, register bratovščine sv. Janeza Krstnika v Boljuncu (1576-1672) in Matično knjigo krščenih župe Dolina pri Trstu (1605-1617).

Omeniti pa velja dogodke iz Ricmanj, ki jih poznamo kot Ricmanjsko afero in se navezujejo na željo po ohranitvi oziroma ponovni obuditvi glagoljaškega bogoslužja v začetku 20. stoletja. Leta 1901 je ricmanjski župnik Anton Požar dvignil ricmanjski glagoljaški misal na ordinariatu v Trstu, kjer je ta mašna knjiga počivala 30 let. Misal je Požar želel uporabiti kot dokaz kontinuirane prakse glagoljaškega bogoslužja v Ricmanjih, ki ga je tudi sam izvajal. O tem je poročala predvsem tržaška Edinost, afera pa se je dotaknila tudi sosednjih vasi. Po pomiritvi duhov je bil Požar premeščen, ricmanjski misal iz leta 1483 pa se je po prvi svetovni vojni izgubil nekje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Upam, da bom v doktorski disertaciji uspela zbrati čimveč dokumentov o glagoljaški prisotnosti na Koprskem ter s tem tudi ohraniti dokumente in spomenike v kolektivnem spominu, saj se jih je veliko že izgubilo. Vsekakor se o tem pomembnem delu istrske zgodovine ve premalo.”