Grad Prem v znamenju kulinarične dediščine
Na gradu Prem odpiramo sezono z novo občasno razstavo Iz drobtin preteklosti: okusi domačnosti, avtorice Mateje Kakež. Razstava predstavlja prehrano, navade in predmete naših prednikov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Z izposojo predmetov so k razstavi prispevali posamezniki, za kar se jim iskreno zahvaljujemo.
Prehrana večine prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja je bila skromna in precej enolična. Temeljila je predvsem na doma pridelanih in pripravljenih živilih. Ilirskobistriško območje ni bilo izjema. Jedi so odražale sezonsko razpoložljivost sestavin in naporno delo, ki je zaznamovalo vsakdanjik.
Razstava, ki sta jo grafično in prostorsko oblikovala Rok Kete in Melisa Cerić, je razdeljena na šest ambientov, ki ponazarjajo kuhinjo oziroma hišo v predstavljenem obdobju. Kuhinja je bila srce vsakega doma - prostor, kjer se je družina zbirala ob hrani, pripovedovanju zgodb, petju, molitvi in delu.
Poleg ječmena so kavo izdelovali tudi iz drugih sestavin. Uporabljali so naribano in posušeno korenje, ki so ga nato spražili, ali cikorijo.
Obroki, zlasti glavni, so imeli obredno naravo in so bili pogosto združeni z molitvijo, pri kateri se je zbrala celotna družina. Njihovo število in čas sta se prilagajala obdobju, kraju in družbenemu sloju, pa tudi teži dela. Med napornimi kmečkimi opravili, kot sta bila košnja ali žetev, so bili obroki obilnejši in pogostejši. Zaradi pomanjkanja hrane in številnih otrok so morali najmlajši pogosto oditi s trebuhom za kruhom, da so zmanjšali število lačnih ust pri domači mizi.
Skromni obroki iz preprostih vsebin
Gospodinje so iz preprostih, lokalno dostopnih sestavin pripravljale skromne obroke. Na krožniku so se skoraj vsak dan znašle mineštre in juhe, katerih glavne sestavine so bili krompir, zelje, fižol in koleraba. Pšenico, ječmen in koruzo so mleli v bližnjih mlinih. Namesto kruha so pogosto uživali polento ali močnik. Meso je bilo na voljo le ob redkih priložnostih, kot so poroke, žetve, košnje ali prazniki. Najpogostejša jed je bila prav polenta, ki so jo kuhali v slanem kropu. Sprva so jo pripravljali v kotličku nad ognjiščem, pozneje pa na štedilniku. Rumena polenta z mlekom je bila pogosta večerja, medtem ko so kos polente z ječmenovo kavo kdaj jedli tudi za zajtrk.
Poleg polente so v kotlu ali na štedilniku pripravljali različne enolončnice in juhe, kot so jota, ječmenova mineštra, koleraba in krompir v zevnici. Na območju Ilirske Bistrice so bile te jedi stalnica na mizi že od nekdaj. Čeprav se je način priprave sčasoma spreminjal, pa so osnovne sestavine in okus jedi ostali skoraj nespremenjeni.
Na razstavi lahko izveste več o sestavinah in jedeh, ki so prevladovale v kuhinji. Zgodbe in vonji domače kave predstavljajo najpogosteje pripravljeno ječmenovo kavo, pri čemer so ječmen pražili v brštulinu ali na ponvi. Sprva so pražili nad ognjiščem, kasneje pa na štedilniku ali v štedilniški pečici. Posebno veselje je bilo, če so med ječmen dodali še nekaj zrn prave kave, kar je kavi dalo polnejši okus.
Kava iz posušenega korenja
Poleg ječmena so kavo izdelovali tudi iz drugih sestavin. Uporabljali so naribano in posušeno korenje, ki so ga nato spražili, ali cikorijo. Sušili in mleli so celo želod. Spražena zrna so zmleli v mlinčku za kavo ali v možnarju. Ta je kavi dodal še boljši okus. Usedline kave niso zavrgli, temveč so jo večkrat prekuhali, dokler je ohranjala vonj in okus.
Razstava predstavi tudi pomen mleka in masla ter načine, kako so ju nekoč uporabljali. Surovo maslo je bilo poleg mleka pomembno tržno blago, zato so gospodinje skrbno zbirale smetano. Mleko so počasi segrevale več ur, ga ohladile in nato z žlico pobrale smetano. To so zbirale tri do štiri dni, nato pa jo steple v leseni pinji, ki je na ogled tudi obiskovalcem razstave. Maslo so pogosto prodajale, tudi v Trst in na Reko, skupaj z drugimi kmetijskimi pridelki iz Brkinov.
Pomembno vlogo je predstavljal tudi kruh, simbol preprostosti in praznovanja. V preteklosti kruha ni bilo v izobilju in zato ni bil del vsakodnevnega jedilnika, s kruhom so ravnali varčno in spoštljivo. Vonj sveže pečenega kruha je odražal ritem življenja - od običajnega delavnika do prazničnih dni. Praznični kruh je bil poseben, saj so ga gospodinje obogatile z dodatki, kot so mleko, jajca ali maslo. Različne vrste kruha so tako simbolizirale mejo med preprostim vsakdanom in posebnimi priložnostmi.
Milo so kuhali iz masti in luga
Na razstavi se posvečamo tudi higieni in naravnim čistilom, ki so jih uporabljali v preteklosti. Milo so kuhali sami iz živalske masti in luga, pridobljenega iz pepela. Čeprav je bilo grobo, je bilo učinkovito za čiščenje kože, oblačil in posode. Prikazan je tudi kamniti lijak, ki je bil pogosto nameščen pod oknom in omogočal odtekanje vode iz hiše. Vodo so gospodinje prinašale iz vodnjakov ali vaških zbiralnikov, saj tekoče vode v hišah še ni bilo.
Razstava vas popelje v čas, ko so vonj po sveže pečenem kruhu, okus domače juhe in preproste, a skrbno pripravljene jedi prinašali občutek topline in domačnosti. Naj služi kot opomnik, da so nekatere vrednote - spoštovanje hrane, preudarnost in ljubezen do domačega - večne.
Vljudno vabljeni na grad Prem, kjer vas poleg stalne zbirke čakajo tudi občasne razstave. Od 12. aprila do 4. maja bo na ogled tudi že tradicionalna velikonočna razstava raznovrstnih izdelkov.
Mateja Kakež, Pokrajinski muzej Koper
