Globalizacija po meri držav z obrobja

Med najpomembnejšimi akterji teh prizadevanj je bila tudi Jugoslavija, čeprav smo si njeno neuvrščeno politiko pri nas bolj zapomnili po diplomatski pompoznosti kot po njenih z znanjem podprtih iniciativah za skladnejši globalni razvoj. Zaradi podnebne krize in drugih perečih problemov se danes, po več desetletjih tržnega fundamentalizma, spet pojavljajo ideje o drugačni, pravičnejši vrsti globalizacije, v katerih lahko prepoznamo marsikatero od izhodišč, s katerimi se tedaj ni identificirala samo socialistična Jugoslavija, temveč tudi evropske nevtralne in progresivne države, kot so Švedska, Norveška in Avstrija.

V sodelovanju z dunajsko univerzo

Po dolgem obdobju odsotnosti raziskovanja teh tematik v slovenskem prostoru smo sodelavci in sodelavke Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper v sodelovanju z raziskovalkami in raziskovalci s področja zgodovine, antropologije in politologije z drugih slovenskih raziskovalnih institucij prvi, ki smo v okviru nacionalnega raziskovalnega projekta Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije - ARIS (Biti evropski in protikolonialen: utopični realizem jugoslovanskega neuvrščenega internacionalizma, št. J6-50187.) naslovili pogosto protislovno naravo evropsko-neevropskega stika med Jugoslavijo in njenimi neuvrščenimi partnericami. Poleg političnega značaja je imel ta stik tudi kulturno in ekonomsko obeležje, prav zadnjemu pa je bila namenjena razprava na dvodnevni mednarodni znanstveni konferenci, ki smo jo septembra gostili na ZRS Koper. Pri tem smo združili organizacijske moči s kolegi in kolegicami z Univerze na Dunaju, ki se v okviru svojega raziskovalnega projekta posvečajo vprašanju, kako je bilo v praksi videti poslovanje v okviru skupnih vlaganj kot tipične oblike sodelovanja jugoslovanskega gospodarstva z neuvrščenimi partnericami, v tem primeru z Zambijo.

Toda ideja neuvrščenosti in dialoga Sever-Jug, ki je povezovala Jugoslavijo in njene azijske, afriške ter južnoameriške partnerice, ni bila edini projekt “ustvarjanja sveta” (world-making), kot analitiki imenujejo pahljačo stikov, ki so se po drugi svetovni vojni razvili izven okvirov in pravil, ki so jih narekovale svetovne velesile. Novonastale države, pogosto brez osnovnih infrastrukturnih in industrijskih kapacitet, so se po pomoč zatekale enkrat k enim, drugič k drugim, največkrat pa kar k vsem partnerjem, ki so bili pripravljeni presekati z ustaljenimi hierarhičnimi vzorci mednarodne ekonomske izmenjave.

Pomanjkanje avtonomnega finančnega zaledja

Kot so skozi predstavitve svojih raziskav prikazali referenti - v precejšnji meri prihajajoči iz držav svetovnega Juga ali pa so tam opravili obsežne terenske raziskave -, so bili tovrstni ekonomski projekti, poleg ponekod še danes vidnih dosežkov, obremenjeni tudi s številnimi težavami, zadnji udarec pa je mnogim izmed njih zadala svetovna dolžniška kriza. S tem spoznanjem pa vendarle ne gre zaključiti naših analiz, ampak jih je treba na tej točki pričeti in se vprašati, kje je prihajalo do težav pri prevajanju politike skupinskega opiranja na lastne sile v trajnejše modele vzajemno koristnega sodelovanja.

Kot je pokazala naša razprava, je bil eden od glavnih vzrokov za to pomanjkanje avtonomnega finančnega zaledja, ki ga v zadnjem času pospešeno vzpostavljajo gospodarsko najbolj prodorne države svetovnega Juga, čeprav danes ne moremo več govoriti o inherentni povezanosti notranjega razvojnega konsenza z nadnacionalnimi političnimi projekti, za katerimi je v času hladne vojne stal tako velik del sveta.

dr. Jure Ramšak, Inštitut za zgodovinske študije ZRS Koper