Frankofonija v sodobnem času

Kaj pomeni F/frankofonija?

Termin F/frankofonija se v določenih kontekstih piše z malo začetnico, v drugih pa z veliko. Z malim “f” ga pišemo v situacijah, ko govorimo o navezavah na francoski jezik, kulturo oziroma francoski način razmišljanja in delovanja. Veliki “F” pa označuje Mednarodno organizacijo Frankofonije, fr. l'Organisation Internationale de la Francophonie (OIF), ki po zadnjih podatkih iz leta 2024 šteje 93 držav in vlad članic, razdeljenih na tri kategorije članstva: 56 polnopravnih članic, 5 pridruženih članic in 32 opazovalk. Med slednje od leta 1999 sodi tudi Republika Slovenija.

Frankofonija povezuje dele sveta, kamor so Francozi zanesli svoj jezik in kulturo, v skupnost, utemeljeno na solidarnosti.

Slovenska vlada je namreč pod vodstvom tedanjega predsednika Janeza Drnovška sprejela sklep o kandidaturi za status države opazovalke, ki ga je predsednik v uradnem pismu naznanil generalnemu sekretarju Frankofonije Butrosu Butrosu Ghaliju, šest mesecev zatem pa prejel čestitko, ki je potrjevala sprejem naše države v to svetovno organizacijo, ustanovljeno 20. marca 1970 v Niameyu in leta 2005 preimenovano v OIF.

V Evropi so polnopravne članice OIF poleg držav, v katerih je francoščina avtohtoni ali eden od avtohtonih jezikov - Francoska republika, Kneževina Monako, Kraljevina Belgija, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Švicarska konfederacija - tudi nekatere države, ki so že vrsto let naklonjene francoski jezikovni in kulturni tradiciji ter z frankofonskim svetom vzdržujejo tesne diplomatske, gospodarske in politične odnose. Mednje sodijo Romunija, Bolgarija, Severna Makedonija, Moldavija in Albanija.

Evropske posebnosti in jezikovna dediščina

Leta 2024 je bila kot posebna gostja v OIF povabljena tudi italijanska Avtonomna dežela Dolina Aoste, fr. la Vallée d'Aoste, it. la Valle d'Aosta, fr.pr. la Val d'Oûte, ki znotraj Republike Italije, slednja namreč ni članica OIF, uživa status jezikovne avtonomije že od leta 1948. To pomeni, da sta na njenem ozemlju italijanščina in francoščina uradno enakopravna jezika, čeprav je tod v veliki meri na ravni družinskega koda prisotna tudi frankoprovanslaščina ali arpitanščina, ki je v govorjeni besedi v vsakdanjem življenju domačega prebivalstva v preteklih obdobjih prevladovala. V manjšem delu dežele pa je deležna status uradnega manjšinskega jezika tudi nemščina.

Samoupravno območje Bailiwick of Jersey, sicer kronska odvisnost od Združenega kraljestva, vendar s svojo vlado, svojim parlamentom, pravosodnim in vzgojno-izobraževalnim sistemom, je že od l. 1971 aktivno udeleženo v Assemblée Parlementaire de la Francophonie (APF), enem od organov OIF, čeravno ni deležno uradnega statusa članice. Na otoku Jerseyu na ta način spodbujajo ohranjanje kulturne dediščine, katere pomemben del predstavlja arhaična francoščina, ki se tod ohranja od 11. stoletja, ko so Normani zasedli Britansko otočje in s seboj prinesli ta srednjeveški francoski jezik, fr. le moyen français. Gre za hibrid med galoromanščino in normanskim, tj. vikinškim govorom, ki je do danes preživel na dveh ravneh: na eni strani v obliki govorjenega idioma razširjenega med podeželskim prebivalstvom, imenovanega jèrriais/Jèrriais, le normand jersiais oz. Jersey (Norman) French, na drugi pa kot skorajda neokrnjena starinska varianta, za katero se je uveljavilo angleško poimenovanje Jersey legal French, poslovenjeno kot stara pravna francoščina, ki se perpetuira v funkciji jezika parlamenta Jersey's States Assembly in sodišča The Royal Court, do določene mere pa ostaja vitalna tudi v tamkajšnjem cerkvenem obredju in administraciji, večinoma ob svečanih priložnostih. Zakoni in pravni akti Bailiwicka so skoraj v celoti osnovani na stari francoski terminologiji, čeprav so dandanašnji pretežno anglizirani. Na otoku sicer uradno vlada angleško-francoska dvojezičnost.

Od zamisli do svetovne organizacije

Termina francophonie in francophone sta najverjetneje izum francoskega geografa Onésima Reclusa (1873-1916), doma iz južnofrancoskega mesta Orthez, profesorja na univerzi v Poitiersu in zavzetega podpornika francoske kolonialne politike. Obe skovanki je prvič uporabil v 6. poglavju 826 strani dolgega temeljnega dela s področja geografije Francije in njenih takratnih kolonij z naslovom France, Algérie et Colonies, natisnjenega leta 1880. Njegov pogled na francosko identiteto je sicer presenetljivo kontradiktoren. Poleg podaje natančnega in sistematičnega geografskega pregleda ozemelj in ljudstev, živečih pod francosko zastavo, Reclus v knjigi opeva francoski jezik in hkrati odkrito simpatizira z imperializmom, istočasno pa je do svojega ljudstva zelo kritičen: svojim rojakom namreč neposredno in ostro očita nerazgledanost, slabo poznavanje sveta zunaj prostora njihove ožje domovine, pretiran ponos na svoj jezik in nezainteresiranost za učenje drugih jezikov. Ne zavzema se za to, da bi si francoščina pridobila sloves svetovne linguae francae, temveč poziva, da ji je treba povrniti ugled s povečanjem števila njenih naravnih govorcev, kajti to je močno upadlo kot posledica krvavega davka, ki ga je Francija plačala v vojni s Prusijo. Geograf in ideolog z izrazoma francophone in francophonie, ki ju postavi med narekovaje, saj se dotlej v pisnih virih nista pojavljala, označuje francosko kolektivno zavest, osnovano na občutku nacionalne in jezikovne pripadnosti. Napoveduje pa, da je prihodnost francoskega jezika v Afriki, s čimer se pravzaprav izkaže kot resničen profet današnje realnosti.

Intelektualni temelji sodobne frankofonije

Osnove koncepta Frankofonije v današnjem smislu so začrtane v 311. številki francoske revije Esprit iz leta 1962. Njen urednik Jean-Marie Domenach v svojem članku nagovarja k medsebojnemu povezovanju delov sveta, kamor so bili Francozi zanesli svoj jezik in kulturo, ter k vzpostavljanju skupnosti teh držav in ozemelj, katere temeljno načelo in vrednota naj bi bila solidarnost, most med njimi pa bi morala predstavljati francoski jezik in kultura. Ob tem zgolj omenimo, da je trideset let pred izidom publikacije začel sodelovati z intelektualnim krogom te revije slovenski štipendist francoske vlade, pesnik Edvard Kocbek, po poklicu profesor francoščine, med svojim izpopolnjevanjem v Parizu in Lyonu. Domenach in njegova novinarska kolegica Camille Bourniquel sta zbrala več vplivnih ljudi z različnih frankofonskih ozemelj in postavila temelje bodoče Francophonie.

Pri ustanavljanju svetovne frankofonske organizacije pa sami Francozi nikakor niso igrali najpomembnejše vloge, temveč nasprotno: kot očetje Frankofonije veljajo senegalski pesnik, ustanovitelj in prvi predsednik Republike Senegal Léopold Sédar Senghor (1906-2001), tunizijski predsednik Habib Bourguiba (1903-2000), predsednik Nigra Hamani Diori (1916-1989) in kamboški kralj Norodom Sihanouk (1922-2012), s seznama protagonistov pa je iz virov pogosto po krivici izpuščen kanadski pisatelj in novinar Jean-Marc Léger (1927-2011).

OIF ima svoj emblem - obroč, ki sestoji iz petih trakov različnih barv, od katerih vsak pooseblja en kontinent, s čimer je poudarjena prisotnost francoščine po vsem svetu. Na čelu zveze je generalni/a sekretar/ka, trenutno je nosilka te funkcije nekdanja zunanja ministrica Ruande Louise Mushikiwabo (1961). Vrh OIF poteka vsaki dve leti v drugi državi, zadnji se je odvil oktobra 2024 v Franciji. Tradicionalne domene, v katere je usmerjeno delovanje Frankofonije, so spodbujanje kulturno-jezikovne diverzitete, boj za pravno državo in človekove pravice, preprečevanje vojn in revščine, pomoč pri gospodarskem napredku držav članic ter razvoj šolstva in športa, zlasti na deprivilegiranih območjih. V današnji dobi pa so kot ciljna skupina deležni posebne pozornosti mladi in ženske, v ospredje pa so postavljeni promocija in financiranje podjetništva ter enakost med spoloma.

Z namenom združevanja frankofonskih držav po svetu deluje znotraj OIF poseben organ, imenovan Univerzitetna frankofonska agencija (fr. AUF). Med njenimi najvidnejšimi članicami je univerza v Aleksandriji v Egiptu, ki nosi ime po Senghoru in predstavlja osrednjo ustanovo, zadolženo za pospeševanje napredka po celotni afriški celini. Tudi Univerza v Ljubljani si je leta 2015 kot edina dosedanja slovenska univerza pridobila članstvo v tem združenju.

Kot dva svetla primera dejavnosti v okviru Svetovne organizacije Frankofonije omenimo humanitarno organizacijo Zdravniki brez meja (fr. Les médecins sans frontières) in kulturno gibanje Négritude. Prva je nastala leta 1971 kot odgovor skupine francoskih zdravnikov in novinarjev na vojno v Nigeriji, njeni osnovni poslanstvi pa sta premagovanje epidemij ter pomoč ranjenim oziroma sestradanim v vojnah. Drugo, ki ga je bolje omenjati z izvirnim imenom, saj noben poskus prevoda ne zadene bistva njegovega pomena, ne promovira zgolj umetniških del temnopoltih ljudstev in njihovih avtorjev, ampak skuša v očeh pripadnikov drugih človeških ras dvigniti dostojanstvo drugemu. Drugi, fr. l'autre, se namreč pojavlja kot osrednji pojem v delih enega izmed glavnih protagonistov gibanja Négritude, pesnika in pisatelja Aiméja Césaira, doma z Martinika, ene izmed petih čezmorskih regij in departmajev Francoske republike. Cilj Césaira in somišljenikov je spremenjen pogled na identiteto temnopoltega posameznika in skupnosti, v katerem ni več prostora za sramoto, temveč za čast.

Tovrstna organizacija je že od vsega začetka svojega obstoja predstavljala protiutež anglosaškemu Commonwealthu, v 21. stoletju pa predstavlja eno od alternativ izrazito dominantnemu ameriškemu kulturno-jezikovnemu modelu, ki preplavlja svet. •