Epidemija kot odsev družbe

Čeprav knjiga z naslovom L'esangue invasore venuto da oriente: il colera nell'Istria nordoccidentale (1830-1890) govori o 19. stoletju, ko je bila tudi Istra sestavni del avstrijskega primorja, lahko v tedanjih odzivih na nalezljive bolezni razberemo veliko takih, ki so značilni tudi za trenutno pandemijo. V tistem času so ljudi sicer pestile tudi številne druge infekcijske bolezni (tifus, griža, tuberkuloza,…), vendar je bila kolera najbolj zastrašujoča.

Knjiga, ki je v slovenskem izvirniku izšla pri založbi Annales ZRS leta 2017 (Bledolična vsiljivka z Vzhoda: kolera v severozahodni Istri 1830-1890), se dotika različnih oblik pojavljanja kolere v Istri in Trstu; na eni strani prinaša podatke o njenih demografskih posledicah na drugi pa opazuje sprejemanje ukrepov za zajezitev njenega širjenja (omejevanje mobilnosti, karantena, izolacija …). Ti so bili rezultat sočasnih medicinskih in laičnih razumevanj te bolezni, širšega odnosa do zdravja, pa tudi gospodarskih dinamik v tem prostoru.

Do najhujše epidemije kolere v Kopru je prišlo leta 1855, ko je v le nekaj mesecih zbolelo več kot 900 ljudi (od skupno 7250 prebivalcev), skoraj 40 odstotkov okuženih pa je umrlo.

V Trstu največ žrtev leta 1849

Do najhujše epidemije kolere v Kopru je prišlo leta 1855, ko je v le nekaj mesecih zbolelo več kot 900 ljudi (od skupno 7250 prebivalcev), skoraj 40 odstotkov okuženih pa je umrlo. V Trstu je največ žrtev zahtevala epidemija leta 1849, ko je za kolero zbolelo več kot 5000, umrlo pa je približno 2000 ljudi. Povprečna obolevnost pri tej bolezni je bila sicer do 12 odstotkov, umrljivost pa med 30 in 40 odstotkov, kar je zelo veliko. Avstrijsko primorje je veljalo za bolezenski epicenter (zlasti v povezavi s pomorskim prometom skozi Trst), iz katerega se je kolera širila proti notranjim deželam habsburške monarhije.

V začetku so krivca za kolero iskali v zraku in kužnih hlapih (miazmah, podobno kot v času kuge), k njej pa naj bi ključno pripomogli revščina, nemoralnost in strah. Potem se je sredi 19. stoletja pozornost preusmerila na umazanijo, zlasti na higieno prostorov. Proti koncu stoletja pa je bil patogen, ki kolero povzroča, že odkrit (leta 1883 je bakterijo identificiral Robert Koch), zato je bila pozornost usmerjena v prenose okužbe prek vode, hrane in predmetov. Ljudje so se začeli zavedati pomena umivanja rok, razkuževanja površin in prekuhavanja vode, to pa je ključno pripomoglo k zamejevanju bolezni. Danes, ko je znanost napredovala, je mogoče relativno hitro priti do določenih spoznanj glede povzročiteljev bolezni ter ustrezne preventive in kurative. V času kolere pa je trajalo kar pol stoletja od začetka njenega pojavljanja v Evropi do trenutka, ko je bilo potrjeno, da jo povzroča drobna bakterija in kako jo je mogoče uničiti.

Izmišljene zgodbe o eksperimentih na ljudeh

Seveda pa tudi v 19. stoletju odnos do medicine ni bil v celoti pozitiven, zlasti ne v ruralnem okolju. Zdravnik na podeželju je bil dojet kot tujec, zdravljenje je bilo plačljivo (razen za reveže), poleg tega pa so jezikovne ovire oteževale komunikacijo s pacientom. Ko je medicina še ugotavljala, kako obvladati kolero, so krožile celo izmišljene zgodbe o tem, da naj bi zdravniki izvajali eksperimente na preprostih ljudeh. Ti so si sicer pri okužbi s kolero pomagali z različnimi pripravki (emetiki, kafro, tinkturami iz opija za lajšanje bolečin ...), prave in učinkovite terapije - danes poznamo posebno rehidracijsko terapijo - pa seveda še ni bilo, kot ni bilo niti antibiotikov. Zato skuša monografija odstirati mentalitete nekega časa, saj odzivi na hudo eksistenčno krizo, kot je epidemija, lahko veliko povedo o družbi, ki se v njej znajde.