Dve kulturi in ena inteligenca

Čeprav so na obeh straneh ljudje primerljive inteligence in sposobnosti, dosežkov kulture, ki ji sami ne pripadajo, ne le ne razumejo in spoštujejo, ampak dejansko ne poznajo niti njenih osnovnih pojmov. Predavanje sklene s prepričanjem, da je takšno stanje nevarno in družbeno škodljivo, možnosti za premostitev vrzeli pa vidi v medsebojnem spoštovanju in interdisciplinarnem izobraževanju.

Kulturni pesimizem, ki ga v predavanju izpostavi Snow, časovno sovpada s tehnološkim optimizmom, povezanim s prepričanjem, da bodo stroji kmalu sposobni mišljenja. Leta 1955 je John McCarthy, ameriški matematik in predstavnik generacije računalniških znanstvenikov, ki je postavila temelje sodobne informacijske družbe, uporabil izraz “umetna inteligenca”. S tem nista bili oblikovani in poimenovani samo nova vizija in znanstvena disciplina, ampak tudi tehnologija, ki bi jo lahko razumeli kot enega izmed tistih problemov, ki jih zaradi obstoja dveh kultur ne moremo rešiti.

Zdravilo in strup

Imenovati tehnologijo problem je nemara nenavadno in samo po sebi problematično, vendar pa je tehnološki razvoj pokazal, da ima uporaba vsake tehnologije poleg pozitivnih tudi negativne učinke in posledice, kar pomeni, da jo lahko povežemo z različnimi tveganji. Na takšen pogled naletimo že pri grškem filozofu Platonu (5.-4. stol. pr. Kr.), ki pisavo - kot prvo komunikacijsko tehnologijo - imenuje tako zdravilo kot strup. Pisava po njegovem mnenju zagotavlja kulturni spomin, obenem pa uničuje individualne spominske sposobnosti. Trdi, da se je s človekom, ki ima razum v knjigi, težko pogovarjati, saj sam ne ve ničesar in čeprav je prepričan, da je moder, je njegova modrost zgolj iluzija.

Danes vemo, da to, kar je Platon ugotovil za pisavo, v veliki meri velja tudi za druge tehnologije, vključno z umetno inteligenco. McCarthy nam sicer s svojim poimenovanjem ni naredil usluge, saj se za izbranim izrazom skriva mnoštvo zelo različnih pristopov, ki nimajo nujno veliko skupnega. Že njegovi sodelavci (npr. Marvin Minsky) so ga kritizirali z razlogom, da zveni mistično in podaja napačna pričakovanja, ali pa vodi v neželeno smer antropomorfizacije strojev, kot poudarja npr. filozof Douglas Hofstadter. Veliko raziskovalcev na tem področju se je zaradi tega raje identificiralo z bolj specifičnimi izrazi, kot so npr. ekspertni ali kognitivni sistemi, predvsem pa strojno učenje.

Pričakovanja, ali vsaj predstave, da bo tehnologija nekoč opravljala inteligentne naloge, značilne za človeka, niso nastale v 20. stoletju, ampak jih srečamo že veliko prej, nekatere celo v antiki. Med vplivnejše primere sodi delo Ars generalis ultima srednjeveškega katalonskega pesnika, filozofa in teologa Ramona Llulla (1232-1316). “Univerzalna umetnost spoznanja”, kot bi lahko njegovo metodo danes smiselno prevedli v slovenščino, je omogočala oblikovanje novih znanj s kombinacijo obstoječih konceptov, temeljila pa je na mehanski osnovi in je bila torej nekakšen stroj. Paradoksno je verjetno največ prispeval k promociji te zgodnje predhodnice umetne inteligence irski pisatelj Jonathan Swift (1667-1745), ki je Llullovo idejo vključil kot parodijo v Guliverjeva potovanja. V tem delu opisuje “stroj” (ang. Engine) na lebdečem otoku Laputa kot projekt za izboljšanje znanja z uporabo mehanskih postopkov, pri čemer lahko tudi najbolj nevedna oseba, za majhen strošek in z malo telesnega napora, piše knjige o filozofiji, poeziji, politiki, pravu, matematiki in teologiji - skoraj brez kakršnekoli ustvarjalnosti ali študija.

V odnosu med Llullovim in Swiftovim pogledom prepoznamo ambivalentnost tehnologije in Platonovo opozorilo - (takšen) stroj je zdravilo in strup. Verjetno pa smo deležni tudi občutka, ki ga je Sigmund Freud imenoval grozljivo (nem. das Unheimliche), in ki se praviloma pojavi takrat, ko naletimo na nekaj, kar nam je tako blizu oziroma domače (nem. heimlich), da je že grozljivo. V Swiftovem opisu stroja se namreč jasno nakazuje tehnologija, ki jo povezujemo z vseprisotno generativno umetno inteligenco, ki v medijih in splošni zavesti nastopa največkrat kot blagovna znamka ChatGPT.

Vsakdo lahko danes s pomočjo generativne umetne inteligence ustvari (generira) za na videz majhen strošek skoraj karkoli (besedilo, slike, glasbo, video vsebine),malodane brez karkršnekoli ustvarjalnosti ali študija. Če je bilo to leta 1726, ko so bila objavljena Guliverjeva potovanja, parodija, je danes, tristo let kasneje, resničnost, s katero smo soočeni na vsakem koraku. ChatGPT je ugledal svet novembra 2022 in postal tehnologija, ki se je najhitreje razširila med splošno populacijo: če je Facebook potreboval 4,5 leta, da je dosegel 100 milijonov uporabnikov, je ChatGPT za to potreboval le dva meseca. Danes, skoraj tri leta kasneje, je generativna umetna inteligenca vseprisotna in na voljo so številni modeli, ki omogočajo oblikovanje besedil pa tudi slikovnih, glasbenih in video vsebin. Poleg tega obstaja množica orodij, ki so namenjena pisanju in urejanju besedil in računalniških programov, iskanju in povzemanju člankov, oblikovanju predstavitev, urejanju elektronske pošte itn. Nedavne raziskave kažejo, da okrog 90 odstotkov študentov pri študiju uporablja generativno umetno inteligenco. Med pedagogi in raziskovalci so te številke nekoliko nižje, vendar ne kažejo na bistveno drugačen izid - velika večina predavateljev, raziskovalcev in študentov v akademskem prostoru to tehnologijo uporablja vsakodnevno.

Raziskava, ki smo jo opravili na Univerzi na Primorskem, je pokazala, da imajo zaposleni do (generativne) umetne inteligence ambivalenten odnos - po eni strani so večinoma navdušeni nad možnostmi, ki jih ponuja, po drugi strani pa jim ravno te možnosti povzročajo občutek nelagodja in strahu. Podobne rezultate kažejo tudi druge raziskave, nenazadnje pa na takšen odnos naletimo tudi v medijih in oglaševanju. Vodje podjetij, ki te tehnologije razvijajo, nam obljubljajo utopijo in rešitev vseh problemov, obenem pa svarijo pred prihodnostjo, v kateri bodo te iste tehnologije uničile svet.

Vedno globlje v akademski prostor

V akademskem svetu je bila zaskrbljenost prisotna vse odkar se je pojavila generativna umetna inteligenca; ponekod, npr. v Italiji, so v prvi polovici leta 2023 za kratek čas celo omejili uporabo ChatGPT na ravni države zaradi suma o kršitvi uredbe EU o varstvu podatkov. Prepoved ni trajala dolgo, čeprav je vprašanje uporabe podatkov pri učenju modelov še vedno v veliki meri odprto. Je pa ta primer pokazal, da pri uporabi umetne inteligence ne gre samo za tehnične rešitve, pač pa te rešitve odpirajo številna vprašanja z vidika individualnih pravic, trga dela ali celo ekoloških problemov.

Predvsem ekološki vidiki so velikokrat zanemarjeni, čeprav podatkovni centri ter učenje in uporaba modelov generativne umetne inteligence potrebujejo ogromne količine električne energije in tudi (pitne) vode za hlajenje procesorjev. Do prihodnjega leta naj bi se poraba električne energije podatkovnih centrov presegla tisoč teravatov in se tako uvrstila na peto mesto po porabi med državami - med Japonsko in Rusijo. Poraba vode pa naj bi do leta 2027 presegla nivo Danske, ki letno porabi okrog šest milijard kubičnih metrov vode.

Prav tako ne slišimo veliko o spremembah, ki jih redna uporaba generativne umetne inteligence povzroča na individualni ravni, predvsem v smislu spreminjanja kognitivnih sposobnosti. Prepričanje, da nas bodo stroji nadomestili predvsem pri fizičnih opravilih, je zamenjala ugotovitev, da se bo to prej zgodilo pri intelektualnih nalogah. V 70. letih 20. stoletja so se predvsem v ZDA in Veliki Britaniji pojavile burne razprave o tem, da vstop žepnih kalkulatorjev v šole pomeni smrt matematike in konec mišljenja, nekateri politiki pa so kalkulatorje označili za prevaro ter jih povezovali z lenobo, ki uničuje intelektualno disciplino. Učitelji so se celo podali na ulice s transparenti in demonstrirali.

Čeprav je umetna inteligenca veliko močnejše orodje, nihče ne demonstrira, visokotehnološka podjetja pa s svojimi aplikacijami posegajo vedno globlje v akademski prostor. Velikokrat slišimo, da je ta tehnologija zdaj tukaj in ne bo šla nikamor; ljudje so se bali tudi kalkulatorjev, pa matematike ni bilo konec. Prejšnji mesec je Univerza v Oxfordu, z velikimi pričakovanji glede prihodnosti, podpisala pogodbo s podjetjem OpenAI in omogočila izobraževalno različico ChatGPT vsem študentom in zaposlenim.

Vprašanja kompetentne in odgovorne uporabe UI

Uporaba vsake tehnologije prinaša tako pozitivne kot tudi negativne posledice, kar vodi v vprašanja kompetentne in odgovorne uporabe umetne inteligence. Na Univerzi na Primorskem (UP) so se razprave o tveganjih, ki jih je prinesla generativna umetna inteligenca, pričele v začetku leta 2023, jeseni istega leta pa je bil sprejet tudi dokument z naslovom Stališča Univerze na Primorskem do rabe umetne inteligence, ki ureja uporabo na področjih izobraževanja, raziskovanja in strokovnih služb z osredotočanjem na etične smernice - odgovornost, transparentnost, kompetentnost in vključenost. V dokumentu so bili predvideni nadaljnji koraki, med katerimi je bil velik poudarek na izobraževanju zaposlenih, študentov pa tudi širše javnosti. Da bi lahko k izzivom, ki jih predstavlja umetna inteligenca v smislu uporabe, ustrezno pristopili, je konec leta 2024 Senat UP ustanovil Center za odgovorno umetno inteligenco Univerze na Primorskem (CeResAI UP) in avtorja tega prispevka s 1. januarjem 2025 imenoval za vodjo.

Naloga centra ni razvoj tehnologij, temveč skrb za odgovorno uporabo z zavedanjem o obstoju dveh kultur in pomenu človeške inteligence. V praksi to pomeni, da si center prizadeva povezati tehnološko in humanistično-družboslovno stran v enoten prostor mišljenja, dialoga in učenja. Trenutno v okviru centra pripravljamo okvir za odgovorno uvajanje generativne umetne inteligence v pedagoški proces, ki ga bomo povezali s programi usposabljanja za učitelje in izbirnimi predmeti za študente, povezali pa tudi s širšo skupnostjo v smislu razvijanja kritične pismenosti pri uporabi umetne inteligence v vsakdanjem življenju.

Zagovarjamo stališče, da tehnološki napredek ni zgolj tehnično vprašanje, ampak tudi ali predvsem kulturno in civilizacijsko - vprašanje, kako želimo živeti kot skupnost. Zavedamo se, da so orodja umetne inteligence lahko izjemno koristna, a le ob premišljeni in odgovorni uporabi. Vprašanje ni le, kaj lahko umetna inteligenca naredi za nas, temveč tudi, kaj počne z nami - predvsem pa, kako poskrbeti, da nas okrepi namesto osiromaši. •