Časi, ko je bil Benito Mussolini častni meščan Pirana
Po tem, ko je dolga stoletja, v primeru obalnih istrskih mest pa “zgolj” eno stoletje, usodo Primorske krojila Habsburška domovina, je ta skupaj z deli Kranjske po koncu prve svetovne vojne prešla pod Italijo in formalno ostala njen sestavni del vse do leta 1947, v primeru območja Svobodnega tržaškega ozemlja pa celo do leta 1975. Ta čas, ko so bila s Slovenci in Hrvati poseljena območja sestavni del na novo vzpostavljene regije Julijska krajina (Venezia Giulia), je zaznamoval predvsem fašizem, ki se je v Italiji povzpel na oblast leta 1922, v naših krajih pa spričo prisotnosti “drugorodnega” prebivalstva dobil še posebej nasilno obeležje, poznano po imenu obmejni fašizem.
Slaba tri desetletja italijanske uprave nad severnim Jadranom, v katera lahko štejemo tudi čas, ko je bilo to območje del nemške okupacijske cone Jadransko Primorje, so tudi v Piranu pustila nemalo arhivskega gradiva, nastalega v letih od 1919 do 1945. Danes ga kot sestavni del naše preteklosti hranimo v arhivskem fondu z oznako SI_PAK/759, ki obsega 706 tehničnih enot ali povedano drugače - 70,6 tekočih metrov gradiva.
Prvotno je bilo razdeljeno na 15 osnovnih kategorij: administracija; dobrodelne ustanove; policija; zdravstvo in higiena; finance; vlada; sodstvo in kult; vojaške zadeve; izobraževanje; javna dela in PTT; kmetijstvo, industrija in trgovina; matične zadeve, popisi, statistika; zunanje zadeve; razno in javna varnost, te pa še v posamezne podkategorije. Vsekakor gre za bogat vir, na osnovi katerega lahko ugotovimo marsikaj o tedanji ne le lokalni politični strukturi in administrativnih zadevah, ampak tudi o socialnem stanju meščanov ter neenoznačnem procesu gospodarskega razvoja v tem času.
Dobro bi bilo, da se iz tega tudi kaj naučimo. V prvi vrsti kritičnega odnosa do tistih političnih sil in osebnosti, ki se v nekoliko drugačnih preoblekah pojavljajo tudi danes in si domišljajo, da so upravičeni do tega, da vladajo drugim.
Plebiscitarna odločitev
Že ob površnem pregledu gradiva iz omenjenega obsežnega fonda pa pozornost nase pritegne zbirka dokumentov, ki priča o tem, kako se je pred sto leti tedanja občinska oblast odločila Benitu Mussoliniju podeliti naziv častnega občana mesta Piran. Spomin na to epizodo je verjetno še bolj pomenljiv spričo polemik, ki so pred nekaj meseci razgrevale poslansko zbornico rimskega parlamenta glede odvzema visokega italijanskega državnega odlikovanja Titu, medtem ko na nekdanjega fašističnega diktatorja radi pozabljajo.
Tisti, ki so sprožili postopek podelitve naziva častnega meščana Mussoliniju, so v dokumente zapisali, da je šlo za plebiscitarno odločitev, ki je uživala najširše odobravanje vseh prebivalcev mesta. V podporo temu so pristavili tudi pismo iz leta 1923, pod katerega so se podpisali številni ugledni meščani, ki so zasedali vodilna mesta v javnem in gospodarskem življenju. Kot izhodišče dokumenta je bila postavljena deveta obletnica vojne napovedi Kraljevine Italije Avstro-Ogrski, Mussolini pa je bil omenjen kot tisti, ki je rešil Italijo pred hudimi nevarnostmi povojnega obdobja, ko je s “trdno roko in razsvetljenim umom” vodil usodo “naše domovine” in jo usmerjal v njeno “veliko prihodnost”, s čimer si je kakopak več kot zaslužil naziv častnega meščana tega na novo priključenega italijanskega mesta.
Pobuda je seveda naletela na odprta vrata tudi pri prefekturnem komisarju Francescu Lugnaniju, ki je naslednje leto (21. maja 1924), torej na dan desete obletnice italijanske vojne napovedi vojne Avstro-Ogrski, izdal sklep (deliberato), s katerim je imenoval ministrskega predsednika Kraljevine Italije - Benita Mussolinija za častnega občana mesta Piran. Kot dodaten argument za tovrstno odločitev se je navajala ducejeva sposobnost popeljati Italijo iz vojnega opustošenja v trajno blagostanje in finančno stabilnost, pospremljeno z novim mednarodnim ugledom te države oz. imperija.
Velikopoteznost tedanje retorike lahko najbolje pričaramo na način, da navedemo citat v njegovem izvirniku: “Considerato che a lui solo deve l'Italia il sommo bene d'essersi sollevata dall'avviliante dopoguerra, assurgendo nel nome della Vitoria forte e rispettata da tutti i popoli, restaurando le finanze dello Stato che sono la base d'ogni futura grandezza.” Piranski velmožje se niso obotavljali poslati ta s slavilnimi toni zaznamovan dokument oz. telegram, opremljen z Lugnanijevim podpisom tudi na Mussolinijev rimski naslov.
Grenki spomini na zatiranje
Sam akt podelitve naziva častnega meščana vodji italijanskega fašizma ni velika posebnost, saj lahko sledi o takšnih korakih najdemo v arhivu prenekaterega mesta na Apeninskem polotoku. V krajih, ki pa danes niso več sestavni del Italije in kjer je italijanska oblast imela opravka z ne-italijanskim prebivalstvom, pa takšni dokumenti sprožajo tudi grenke spomine na zatiranje s strani fašističnega režima, ki si je zadal za cilj popolno nacionalno poenotenje vseh krajev razširjene Italije, ki so ga nameravali doseči tudi z najbrutalnejšimi metodami.
Ne smemo pozabiti niti na žrtve fašističnega režima med Italijani samimi, katerih greh je bil politično nestrinjanje z Mussolinijevim gospostvom, ki je, čeprav nekoliko teatralično, dobilo vse lastnosti totalitarizma, na kar danes v političnih debatah in javnih manifestacijah širom Italije pogosto pozabljajo.
Pričujoči dokument nas spominja, da je bil tudi majhen Piran globoko pogreznjen v ideološke vrtince kratkega 20. stoletja, ki so se navezovali na predhodno zgodovino nacionalnih bojev 19. stoletja. Kot vemo, je tukajšnje prebivalstvo že od beneških časov pripadalo romanskemu kulturnemu krogu, v času avstrijske oblasti pa se je združena Istra izoblikovala kot izrazito multietnična regija, kjer so glede na narodnostno (jezikovno) pripadnost glede na popis iz leta 1910 živeli Hrvati (43,5 odstotkov), Italijani (38,1 odstotka), Slovenci (14,3 odstotka) in Nemci (3,3 odstotka). V tem političnem in kulturnem miljeju se je oblikoval tudi krog iredentistov, ki se je potem v precejšnji meri zlil tudi s fašističnim gibanjem, katerega ideje in govorico lahko spremljamo v našem in seveda še mnogih drugih dokumentih.
V drugačnih preoblekahse pojavljajo tudi danes
A bilo bi napak predpostavljati, da so se ideološke ločnice izoblikovale povsem vzporedno z nacionalnimi. Tukajšnji italijanski protifašisti, dejavni že pred vojno, najbolj pa v okviru slovenskega in jugoslovanskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno, so dokaz tega. Čeprav je vrtinec povojnih sprememb povzročil, da se je večinski del italijanskega prebivalstva obalnih mest izselil, lahko rečemo, da je leto 1945 pomenilo osvoboditev tudi za mnoge izmed njih.
Spet drugim, denimo tistim, ki so se podpisali pod poziv za dodelitev naziva častnega meščana Mussoliniju, pa se je svet leta 1945 sesul. A tudi ti ljudje so del zgodovine naših krajev in prav je, da danes z nekoliko več distance ponovno odkrivamo njihov tedanji miselni svet in se iz tega tudi kaj naučimo. V prvi vrsti kritičnega odnosa do tistih političnih sil in osebnosti, ki se v nekoliko drugačnih preoblekah pojavljajo tudi danes in si domišljajo, da stojijo na čelu zgodovine in so upravičeni do tega, da vladajo drugim.
Matej Muženič, arhivist, Pokrajinski arhiv Koper
