Bartolomeo Gianelli - likovni kronist koprskega vsakdana
Bartolomeo Gianelli je najpomembnejši koprski slikar 19. stoletja. V letu 2024 obeležujemo 200-letnico rojstva in 130-letnico slikarjeve smrti. V Pokrajinskem muzeju Koper bo od 3. decembra do 8. februarja javnosti prvič na ogled njegova restavrirana slika Sveta Elizabeta med kaznjenci.
Kdo je Bartolomeo Gianelli? Koprčan, sin kovača, se s pomočjo občinske štipendije izobražuje na beneški Akademiji. Pri dvajsetih letih žanje prve uspehe in se kot marinist predstavi na razstavah v Trstu. Profesor Pietro Selvatico ga od sicer uspešnega slikanja vedut in pejsažev usmeri k snovanju velikih kompozicij z religiozno tematiko, kot sta oltarna slika sv. Petra in Pavla za koprsko stolnico in oltar sv. Bonifacija za cerkev v Semedeli. V poznejših letih svojega ustvarjanja se Gianelli posveti študiju figure; njegovi portretiranci so Giannandrea Gravisi, Carlo Combi, Domenico Manzoni in drugi lokalni odličniki.
Dokumentarnost, podprta z ljubeznijo in začinjena z ironijo
Pomembna slikarska dela so posvečena podobam Kopra (glavnemu trgu, Brolu, samostanu sv. Ane, gledališču) ter Koprčanom, tako uglednim kot preprostim, ki jih srečamo na številnih portretih, pa tudi na skupinskih slikah z versko tematiko. Gianelli je likovni kronist koprskega vsakdana; dragocene so njegove študije, skice in risbe, v katerih beleži utrinke mestnega življenja, mestne posebneže, ribiče, imenitneže, prihod parnika, trgovanje na mestnih trgih, barke, otroke, mestne ulice, škvere, morske vedute, perice na perišču, prihod z ribolova … Ta dokumentarnost, podprta z ljubeznijo in začinjena z ironijo, je pomembna odlika njegovega opusa. Poleg ljubezni do domačega kraja in ljudi pokaže Bartolomeo Gianelli v svojih delih tudi svojo politično orientiranost; kot italijanski liberalec in iredentist je preganjan in večkrat celo zaprt.
“Opazovalec lahko pove, da mu nekaj ni všeč, vendar ne, da nekaj ni lepo.”
Bartolomeo Gianelli
najpomembnejši koprski slikar 19. stoletja
Gianelli se posveča tudi restavriranju starejših likovnih del ter pedagoškemu delu; kot učitelj risanja poučuje na koprski gimnaziji (I. R. Ginnasio superiore di Capodistria), nato pa na novoustanovljenem koprskem učiteljišču (Scuola oz. Istituto Magistrale). Na povabilo prijatelja Domenica Manzonija, urednika časopisa L'Unione, Gianelli zapiše nekaj svojih misli o morali, veri, umetnosti, življenju nasploh; združene objavi v knjižici Giornale d'un pittore (Bartolomeo Gianelli editore, Capodistria 1880): “Opazovalec lahko pove, da mu nekaj ni všeč, vendar ne, da nekaj ni lepo.”; “Umetnik zaznava v lepoti narave nekaj poetičnega, iz česar črpa snov za razvijanje zamisli.”; “Slikarjeva svoboda bi morala biti tolikšna, da ne bi potreboval naročil, razen tistih, ki mu jih narekuje njegov talent […].”
Po hudi bolezni Gianelli umre 10. decembra 1894 v Kopru; kot vzrok smrti je v mrliški knjigi navedena možganska kap. Za njegovo slikarsko zapuščino skrbi vdova Anna Del Bello, ki leta 1922 veliko moževih del zaupa v hrambo koprskemu muzeju. Leta 1923 so bile krajine, portreti in žanrske slike na ogled v razstavnem prostoru, ki je ponazarjal njegov atelje. V Pokrajinskem muzeju Koper si želimo stalne postavitve likovne umetnosti 19. stoletja, ki bi ustrezno ovrednotila slikarski opus velikega koprskega umetnika Bartolomea Gianellija ter ga trajno predstavila muzejskim obiskovalcem, zlasti domačinom in lokalni skupnosti.
Sveta Elizabeta med kaznjenci prvič na ogled javnosti
Velika oltarna slika Bartolomea Gianellija Sveta Elizabeta med kaznjenci je eno najmanj poznanih in raziskanih del iz Pokrajinskega muzeja Koper. V muzej naj bi prišla leta 1922. Najverjetneje je stoletno obdobje preživela v depoju, saj po sedaj znanih podatkih ni bila del stalne muzejske postavitve niti ni bila razstavljena na občasnih razstavah.
Ob popisovanju umetnostnozgodovinskega gradiva v centralnem depoju leta 2022 smo “odkrili” oltarno sliko, sicer z nanosi umazanije, poškodbami platna in odpadlimi barvnimi plastmi, in jo identificirali z dolgo pogrešano sliko iz koprskih zaporov. Druga srečna najdba se je zgodila leto kasneje ob popisovanju preseljenega lesenega gradiva, kjer so indici ob velikem pozlačenem okvirju (pozlata, oblika, velikost, ostanki nalepke z napisom na hrbtni strani) kazali na to, da bi lahko šlo za originalni okvir Gianellijeve slike. Sliko in okvir so za poldrugo leto prevzeli strokovnjaki z Restavratorskega centra ZVKDS, kjer sta bila v oddelkih za naravoslovne raziskave, za štafelajno slikarstvo in za les deležna temeljite obravnave.
Slika je v takratni Museo Civico prišla iz koprske kaznilnice, ki je v 19. stoletju zrasla na temeljih nekdanjega dominikanskega samostana na današnjem Muzejskem trgu; samostansko cerkev so preuredili v molilnico za zapornike. Gianellijeva oltarna slika prikazuje ikonografski motiv sv. Elizabete med zaporniki, zamaknjenimi v molitvi in hvaležnem občudovanju. Sveta Elizabeta, zavetnica ubogih, revnih in po nedolžnem preganjanih, stoji na preprogi, na kateri ležijo “premagana” mučilna orodja - okovi in prelomljena palica. Upodobljeni okovi in ozadje slike z odprtino z rešetkami opredeljujejo prostor kot kaznilnico, upodobljene osebe pa kot zapornike. Motiv ima konkretno zgodovinsko konotacijo; slika je namreč neposreden likovno izražen odziv na zakon o ukinitvi kazni telesnega kaznovanja, ki je 19. novembra 1867 stopil v veljavo v celotnem avstrijskem delu monarhije, tudi v Trstu in Istri.
Motiv svetnice, ki zapornikom prinaša vest o prepovedi uporabe fizičnega nasilja v zaporih, se Gianellija intimno dotakne, saj je bil zaradi iredentističnih idej večkrat zaprt, tudi v koprski kaznilnici. Sliko lahko torej razumemo tudi kot nekakšno slikarjevo osebno redenzione, zadoščenje in odrešitev hkrati.
Brigita Jenko, Pokrajinski muzej Koper
