(INTERVJU) Andrej Kapun: Brez kritičnega premisleka nas znanost lahko vodi v pogubo

Kaj vas je spodbudilo k raziskovanju zgodovine kaznovanja in sociologije kazenskega prava ter zakaj menite, da so te teme pomembne?

“Po univerzitetni izobrazbi sem pravnik, zanimam pa se prvenstveno za kriminološka vprašanja. Diplomski, magistrski in zdaj tudi doktorski študij opravljam na Pravni fakulteti v Ljubljani. Mislim, da moje zanimanje za tovrstne tematike izvira iz soočenja s svetom prava, s to neko zamejenostjo od realnosti, ki je za pravo pregovorno značilna. Pravniki radi izdelujejo čiste, brezmadežne, logične strukture, na ta način pa izpustijo in zamolčijo vse tiste vidike družbene realnosti, ki se ne skladajo z določeno podobo sveta in so v popolnem nasprotju z enakopravnostjo in svobodo, ki se pripisuje pravnim subjektom. Sociološki in zgodovinski pogledi na kriminološke in pravne tematike odpirajo nove perspektive, predvsem zgodovina pa nas neprestano opominja s svojimi zgledi, čeprav se iz njih očitno bolj malo naučimo. Formalni mehanizmi nadzora in kaznovanja, torej institucije in prakse, ki so v domeni države in so vselej podprti z določeno dejanskostjo ali potencialnostjo prisile - zapori, sodišča, policija, pa tudi druge institucije, od šol do zdravstvenih ustanov, vojske, birokracije itd. - to vse deluje znotraj nekega širšega ekonomskega, političnega, ideološkega okvira, ki je sama družba. Tudi zgodovinsko se je razmerje med temi družbenimi segmenti zelo spreminjalo in obstoj vseh teh institucij je vse prej kot samoumeven. Je zgodovinski in nikoli dokončni produkt velikega nabora procesov, ki se prepletajo na kompleksne načine. Družbeno vlogo in pomen teh institucij lahko razumemo komaj, ko jih postavimo v perspektivo celote. Čeprav je to zdravorazumska resnica, se mi pogosto zdi, da je raziskovalci in teoretiki ne upoštevajo dovolj. Vsej zapletenosti navkljub pa je zgodovinska resnica, da je pri tem vedno šlo za podrejanje. Enako je tudi danes: v razredni družbi si en, vladajoči razred, podreja vse ostale. Institucije države so sklepni kamen te družbene ureditve, jo utrjujejo.”

“V holokavstu nikakor ne bi smeli videti vrnitve k pretekli 'barbarskosti'. 'Barbarskost' je sicer očitna, a holokavst je moderen produkt, ki je bil narejen racionalno in utemeljen na znanstveni vednosti. Izveden je bil s pomočjo množice navadnih uslužbencev, ki so opravljali birokratska opravila.”

Vzorci, ki spominjajo na medvojno obdobje

“Gre za kar zapleteno vprašanje. Na hitro povedano, v celostni sliki razvoja sistemov represije in nadzora, približno od začetkov industrijske revolucije sredi 18. stoletja, ima obdobje med svetovnima vojnama (skupaj z obdobjem od približno zadnje četrtine 19. stoletja) prav posebno mesto. V tem obdobju so te institucije prvič začenjale dobivati razsežnost, ki se nam danes zdi samoumevna. Vzporedno z njimi so zrasle še šole, množični mediji, politične stranke, nacionalne države. Ta kontekst je treba razumeti v celoti, sam pa k temu pristopam skozi optiko uveljavitve novih načinov in tehnologij vladanja. Medvojno obdobje je še toliko bolj zanimivo zaradi socialnega vrenja in grozodejstev, ki so se tedaj odvila po Evropi. Kljub temu pa relevantnost te epizode iz zgodovine modernega kaznovanja ni kar neposredna. Vmes se je zgodilo še marsikaj in povojni razvoj je bil na tem področju zelo razgiban. V grobem je šlo za dvojno gibanje. Najprej vzpostavitev tako imenovanih držav blaginje na Zahodu in samoupravnega socializma pri nas, kjer je kaznovanje zavzelo neko povsem novo družbeno vlogo z razcvetom rehabilitativnega ideala in resocializacije prestopnikov. Nato pa še tako rekoč protirevolucionarni udarec neoliberalizma, ki je razgradil dosežke socialne države in vpeljal povračilno logiko kaznovanja. V to drugo gibanje smo do vratu potopljeni še danes.

A kljub vsem izredno pomembnim razlikam, ki bi jih bilo v analizi napačno zanemariti, lahko v današnjih političnih razmerah vseeno prepoznamo precej vzorcev iz medvojnega obdobja. Tu so razna ekonomska gibanja koncentracije kapitala in družbeno razslojevanje. Nobena skrivnost ni, da so danes v vzponu gibanja, ki na las spominjajo na fašistična - seveda 'prilagojena' današnjim okoliščinam, kar nikakor ni zanemarljivo. Mislim, da Marxova slavna izjava 'Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa' kar lepo povzema banalnost te realnosti: hitro pomislimo na dvojico Hitler - Trump. A banalnost in zlo gresta z roko v roki.

Lahko bi torej govoril o ZDA, kjer so ti procesi morda najbolj izpostavljeni, ne morem pa mimo Izraela, ki ga je treba brez leporečenja označiti za apartheidni režim, ki z dehumanizirajočo retoriko, ki je pogosto ni mogoče razločiti od nacistične, izvaja genocid nad palestinskim ljudstvom. To lahko danes nemočno spremljamo na naših telefonih, spremljamo pa lahko tudi neomajno podporo in hinavščino voditeljev domala vseh evropskih držav in EU. Morda z vidika ustaljenih okvirov sociologije kazenskega prava ta genocid ni toliko 'zanimiv', saj ga izvršuje vojska, čeprav bi morala biti ločnica med vojaško in policijsko/'pravosodno' silo vsekakor vredna vse pozornosti, deležna je pa zanemarljive. Za sociologijo kazenskega prava je še kako relevantno rutinsko delovanje izraelskega režima, ki ga na Zahodu venčajo z laskavim nazivom 'edina demokracija na Bližnjem vzhodu', režima, kjer je vloga ustaljenega selektivnega državnega nasilja ključna. Pri tem lahko pomislimo na arbitrarno zapiranje Palestincev v 'kampe', ki je prej jemanje talcev kot karkoli drugega, na dejanski zid, ki ga je Izrael postavil v nasprotju z mednarodnim pravom, na rutinsko poniževanje na 'kontrolnih točkah', ki prepredajo ves Zahodni breg itd. Izrael je produkt Zahoda, je dediščina evropskega kolonializma, izkušenj nedavne nemške in italijanske, pa tudi pretekle in aktualne severnoameriške zgodovine.”

Spodbijanje samoumevnosti predstav

“Res uživam v tej vlogi. Če ti je raziskovalno delo všeč, je avtonomija nekaj najbolj dragocenega. Zelo sem hvaležen Pravnemu inštitutu, predstojniku dr. Tičarju in celotnemu ZRS, ki mi ta luksuz omogočajo. Na voljo imam veliko manevrskega prostora, da se posvečam raziskovanju za disertacijo, in to je največ, kar bi si lahko želel. Zraven sodelujem še pri projektih inštituta, občasno pa sodelujem tudi z Inštitutom za kriminologijo v Ljubljani. K zadolžitvam sodi še obiskovanje znanstvenih konferenc, ki nudijo okno v mednarodno raziskovalno okolje. Na splošno se mi zdi institucija mladega raziskovalca zelo dober mehanizem za spodbujanje in omogočanje kvalitetnega študija in raziskovanja. Žal pogosto slišim, da pri nas marsikje mladi raziskovalci nimajo tako dobrih pogojev, saj jih delodajalci zalagajo s kopico zadolžitev. Zato še toliko bolj cenim svoj položaj na ZRS.”

“Delo na raziskovalnih projektih je zelo zanimivo in v vlogi mladega raziskovalca imam priložnost, da se naučim vsega, kar bom potreboval za opravljanje raziskovalnega poklica v prihodnje. Projekti Pravnega inštituta pomembno sooblikujejo slovenski pravni prostor in prispevajo k pomembnim tematikam kot je, denimo, družbena odgovornost korporacij in socialna pravičnost. ZRS je dandanes že ogromna organizacija, ki v sebi združuje množico zelo nadarjenih in pametnih ljudi. Taka okolja so zelo vzpodbudna in ponujajo veliko, treba je le biti dovolj aktiven, da to izkoristiš.”

“Smisel svojega početja vidim preprosto v tem, da se običajne ljudi pripravi do tega, da dojamejo svojo moč, da vidijo, kako zelo pomembni smo mi vsi, kako pomemben je naš odnos do teh zadev, in da je ta odnos mogoče spremeniti. To emancipatorno poslanstvo bi moralo biti ena poglavitnih nalog 'družbenokritične znanosti'. Njena vloga je tudi spodbijanje samoumevnosti predstav, prikazovanje protislovnosti in uničujoče moči na prvi pogled nevidnih procesov, na katerih delovanje družbe sloni.

Raziskovalno delo na splošno je nujno potrebno tako za delovanje sodobnih gospodarstev kot za upravljanje družbene reprodukcije nasploh, posebej z mehanizmi države. Če tako pomislimo, je država ena najbolj zapletenih človeških tehnologij. Delovanje celotnega sistema sloni na produkciji znanstvene vednosti, tudi družboslovne. Toda brez kritičnega premisleka nas to lahko vodi v pogubo. Če se spet ozrem na medvojno obdobje; v sociologiji je po Baumanovi zaslugi znan primer holokavsta. V njem nikakor ne bi smeli videti vrnitve k neki pretekli 'barbarskosti', kakor pogosto slišimo. 'Barbarskost' je sicer očitna, a holokavst je značilno moderen produkt, ki je bil narejen racionalno, načrtovano, predvsem pa je bil utemeljen na znanstveni vednosti. Izveden je bil s pomočjo množice navadnih uslužbencev, ki so opravljali birokratska opravila.”