Najprej je nosil na ramenih luške vreče, zdaj pa celo Luko

Drago Matić - v osebnih dokumentih mu sicer piše Dragomir, a tako ga ne pokliče skoraj nihče - je v Luki Koper leta 1987 začel kot luškotransportni delavec. Tisti, ki nosi vreče z ladje. Takšna je bila takrat usmeritev podjetja - začeti iz nič. Kljub takrat končani višji šoli - in take se je v podjetju dalo prešteti na prste -, je skoraj leto dni fizično delal na terminalu za generalne tovore. “To je bilo res težko delo, marsikdo ga ni zmogel. V eni izmeni je vsak raztovoril tudi po 30 ton. Danes takih ladij in takega dela sploh več ni,” pravi. Od takrat spi brez vzglavnika in na tisto obdobje ga danes velikokrat spomni bolečina v križu. S politiko postopnega napredovanja pa ni nič narobe; to skušajo v Luki znova graditi. “Mladim to samo koristi, da rastejo. Ne moreš po tednu dni v Luki že voditi profitnega centra.”

Matić, univerzitetni diplomirani inženir tehnologije prometa, kot prednost vidi še eno svojo izkušnjo. Po četrt stoletja dela je Luko za nekaj let zapustil in bil zaposlen kot pomočnik direktorja v podjetju za mednarodno špedicijo. “Vem, kako je biti \'na drugi strani\', kaj je pomembno logistom, ki sodelujejo z Luko. K temu, da je pomembna celotna veriga, poskušam zdaj spodbujati sodelavce. Samo tako smo na koncu vsi uspešni.”