V naravi našega jezika je glagolsko izražanje

Med mojimi jezikovnimi sogovorniki je bil prav Robert Škrlj najbolj vztrajen, kadar je poudarjal, da je naša materinščina prijateljica izražanja z glagolom in z njegovimi mnogovrstnimi oblikami. “Jože, te lahko nekaj vprašam?” me je nekoč pogledal izza svojega računalnika. “Meni se zdi, da je v našem jeziku med vsemi besednimi vrstami najbolj pomemben glagol. Me zanima, kaj o tem misliš ti, ki si profesor naše materinščine, prevajaš iz tujih jezikov v naš jezik, urejaš knjige, lektoriraš in izboljšuješ jezik leposlovnim in znanstvenim piscem, zdaj pa pregleduješ še jezik novinarjev našega časopisa. Sem radoveden, če mi boš dal prav,” je dodal v rahli negotovosti.

Razveselila ga je moja pritrditev: “Seveda imaš prav, Robert! Glagol je temeljni graditelj našega jezika, saj nam šele ta v obliki povedka v vsakem stavku jasno razodene, kaj hoče kdo povedati. Za slovenščino je še posebej pomemben zato, ker so skoraj vse njegove slovnične oblike v aktivu, to je v tvorniku. Pri teh oblikah je vedno razvidna tudi oseba, ki stoji za mislijo v stavku in prevzema zanjo odgovornost. Nemci glagol oziroma povedek celo tako visoko cenijo, da ga izpostavljajo na konec stavka. S tem bralca in poslušalca prisilijo, da mora vse besede in pojme v stavku obdržati v spominu, ker se šele na koncu pokaže glagol, ki jih poveže v pravi smisel. V slovenskem stavku glagola, to je povedka, nismo dolžni umeščati samo na eno mesto, ampak lahko stoji kjerkoli kamorkoli znotraj stavka. Morda s tem pridobi še večjo moč in z njo pomen.”