Razvoj knjižnega jezika teče po merah stroge slovnice

Običajno to besedo povezujemo z napredkom: z izboljšanjem življenja vsega naroda - tudi revnih množic, ne samo izbranih, s krajami obogatelih višjih slojev. Povezujemo jo z bolj donosnim gospodarstvom, z novimi odkritji v znanosti ter z velikimi dosežki v umetnosti in kulturi. Vendar se moramo zavedati, da se v dvozložnici razvoj pogosto skriva tudi kaj neljubega, z vidika prava in družbene morale nesprejemljivega. Za tak primer vojaki uporabljajo izraz kolateralna (stranska, to je postranska) škoda. Pogosto tudi rušilnemu pojavu, ki se v naravi kaže kot pogubna ujma, uragan, tajfun in svetopisemska apokalipsa, pravimo razvoj, napredek v dobro zgodovine, industrijska revolucija, neskončne računalniške možnosti in še kaj pohvalnega.

Primer: v odkritju energije drobnega atoma vidimo veliko zmago znanosti; toda eksplozija take bombe na Japonskem v Hirošimi in Nagasakiju avgusta 1945 je pobila tisoče nedolžnih prebivalcev. Ko so Alberta Einsteina povprašali, kaj bi rekel o prihodnosti sveta sedaj, ko obvladujemo atom in se obeta neomejen razvoj vsega, nam je pokazal jezik, češ, naslednja svetovna vojna ne bo po vrsti tretja, ampak zadnja. Tak razvoj lahko tudi ogrozi obstoj človeka in planeta.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Razvoj jezika je, nasprotno, vseskozi usmerjen k dobrim ciljem; nikoli ne povzroča stranske škode in ne nastavlja smrtonosnih zank, s kakršnimi se moramo, hoteli ali ne, sprijazniti pri razvoju znanosti in tehnike, kadar služita vojnim hujskačem. Naš jezik je vseskozi nagnjen v dobro stran in je v celoti pozitiven ter na voljo vsem, prijateljem in sovražnikom: protestantska in nasprotna katoliška cerkev sta ga enakopravno uporabljali; Vodnik in Prešeren, Cankar in naposled partizani in domobranci so ga svobodno uporabljali; pa tudi v današnjem parlamentu ga svobodno uporabljajo poslanci strank, ki se prej sovražijo kot ljubijo. Nikomur ni do sužnosti pokoren: knjižni jezik prostovoljno izpolnjuje le pravila svoje slovnice, narečni govori so pa popolnoma svobodni in se razvijajo po svojih notranjih pravilih.

Spoštovane bralke in bralci, na osnovi teh ugotovitev nam ne bo težko odgovoriti na vprašanje, ki ga je zastavil moj nekdanji učenec na gimnaziji v Kopru Evgen Pečarič, upokojeni pomorščak iz Dekanov: “Dober dan, dragi moj profesor! Ker sem nagnjen k logičnemu razmišljanju, me stvari, tudi v jeziku, ki niso skladne z logiko, vsaj motijo, če ne že kaj več. Tokrat se moje vprašanje nanaša na razmerje med knjižnim jezikom in narečjem, kajti mnogokrat ne vem, ali ima prav narečje ali knjižni jezik.

Nimam več majhnih otrok, se pa s takimi lepo razumem. Z otroki je zmeraj veliko veselje! Nemalokrat se z njimi pogovarjam lepše kot z odraslimi. A nekateri pravijo, da je z njimi križ. Ups, spomnil sem se vprašanja zate v zvezi s samostalnikom otrok. Pogosto moram namreč dobro premisliti, ali sem to besedo pravilno sklanjal. Slovenski pravopis iz leta 2001 pravi, da samostalnik otrok v množini pravilno sklanjamo tako: otroci (1. skl.), otrok (2. skl.), otrokom (3. skl.), otroke (4. skl.), pri otrocih (5. skl.), z otroki (6. skl.).

Vem, da je tako pravilno, saj si me tudi v gimnaziji tako učil, a od kod potem v šavrinskem narečju na Koprskem za peti sklon oblika: p'r v'truk in za šesti sklon oblika: z v'truci (zapisal sem približno - ljubiteljsko). Ti obliki gotovo veljata za govore v dolini reke Rižane. Torej govorimo v Istri prav obratno, kot predpisuje Slovenski pravopis: v istrskem narečju izgovorimo v 5. sklonu soglasnik k (p'r v'truk), a bi po pravopisnem določilu morali izgovoriti c (pri otrocih); v 6. sklonu pa izgovorimo soglasnik c (z v'truci), a bi po pravopisu morali izgovoriti k (z otroki).

Pravil raznih sprememb glasov v knjižnem jeziku ne poznam, nisem pač jezikoslovec. Zato si tega pojava ne znam razložiti. Me pa zanima. Prosim te, pojasni ga - ne samo meni, tudi drugim bralcem tvojih cenjenih jezikovnih razmišljanj. Morda čim prej, ker čez čas bo vse postalo nepomembno. Lepo te pozdravljam iz zimskega Splita.”

Slovanski jeziki imajo nekaj posebnosti, zaradi katerih se zdijo težki ljudem, ki jih ne uporabljajo od rojstva dalje. Slovenščina se jim zdi še posebej težka, ker je bila tisoč let zaprta med alpskimi gorami in je v tej zavarovanosti ohranila več slovničnih starin kot drugi slovanski jeziki, ki so razprostrti po odprtih ravninah.

Med takimi posebnostmi slovenščine, ki učencem in še komu povzročajo težave, je na primer nenavaden razvoj soglasnika k pred i-jem. V knjižnem jeziku je ta razvoj dvotiren, po narečjih pa celo večtiren. Zaustavili se bomo kratko le pri dvotirnem razvoju soglasnika k v knjižnem jeziku, kajti po narečjih je njegov razvoj tako pester in zamotan, da bi bila razlaga več kot zapletena. Pa tudi razlaga dvotirnosti v razvoju soglasnika k v knjižnem jeziku ni lahkotna.

Težav je kriv tisti naš samoglasnik i (po razvoju jih imamo namreč več), ki ni bil od vsega začetka i, ampak je nastal iz dvoglasnika oi; 5. sklon množine besede otrok se je nekoč glasil: pri otrokoih ( > pri otrokih > pri otrocih). Ta i, ki ga izgovorimo v prednjem delu ustne votline, spremeni soglasnik k v c.

Lahko pa je i nastal iz tako imenovanega jerija, ki ga v latinici zapisujemo kot y (ruščina ga še ima). Beseda otrok se je v 6. sklonu množine glasila: z otroky > z otroki. Ker je bil ta i izgovorjen v zadnjem delu ustne votline, ni soglasnika k spremenil v c.

Soglasnik k je torej pred samoglasnikom i, ki je nastal iz dvoglasnika oi, prešel v c. To razločno vidimo v 1. sklonu množine besede otrok: oblika (trije) otrokoi je prešla v (trije) otroki in nato v (trije) otroci. Toda pred i-jem, ki se je razvil iz trdega jerija (y), je soglasnik k ostal nespremenjen, torej k: z otroky > z otroki (ne z otroci, kot v nekaterih živih govorih).

Po narečjih je bil ta razvoj še bolj zapleten. Nič nenavadnega, saj vemo, da pri nas želi imeti vsaka vas svoj glas.

Povejmo le še to, zakaj ohranjamo to dvojnost v naši slovnici - enkrat c, a drugič k pred i-jem. Zato, ker je tako tudi v večini narečij v osrednji Sloveniji, po katerih je posneta naša slovnica. In zato, ker se naš pravopis drži razvojnega načela pri zapisu besed: pogostokrat glasove zapisuje po njihovem nastanku, ne po živem govoru. Razvoj našega knjižnega jezika teče po določilih stroge slovnice.