Kako ugotovimo, da je jezik slab?

Kriminalistični sledilci, ki želijo izvedeti resnico in jim ne uide niti ena laž, so si omislili celo orodje za odkrivanje laži v izpovedih zasačenih prestopnikov: tatov, barab, goljufov, kriminalcev in - oh, še kar nekaj je poimenovanj družbenih nepridipravov, skupaj s “poštenjaki” bogatini, ki jim pravimo tajkuni! Omenjena napravica med zasliševanjem do potankosti zazna in kriminalističnim iskalcem tudi izda očem nevidne vzgibe, rahlo trzanje, podrhtevanje in nemirnost živcev, mišic in možganov pri zasliševancu. Vse to pove in potrjuje, če se laže ali govori resnico.

Za odkrivanje prijetne ali zoprne resnice, ali je zapisani in govorjeni jezik dober ali slab, ne potrebujemo prefinjenega tehničnega izuma, ki mu pravimo detektor laži. Jezik, naj bo trajno zapisan v knjigi ali le začasno govorjen v vsakdanjem sporazumevanju, je enak orkestru z velemojstri violine, flavte in vseh drugih orkestralnih inštrumentov. Če ga vodi in usmerja dober dirigent (govornik, razpravljavec, pisatelj, novinar), je njegova glasba (govorica) očarljiva. Brez izkušenega dirigenta ni tako: orkester ne igra usklajeno, čeprav vsak velemojster inštrumenta sam za sebe igra odlično. Toda skupinsko vsi le “fušajo”, ker brez vodilne dirigentove zamisli niso ubrani v tok enotne skladbe. Tudi jezik skriva v sebi take komajda opazne znake “fušanja”, po katerih brez detektorja laži z lahkoto ugotovimo, ali je tak jezik še dober ali pa že slab.