Kaj je bolj prav zapisati in reči: preteklo leto, lansko leto ali lani?

Stari Grki so dejali, da si vsako bitje svojega boga predstavlja zmeraj samo takega, kakršno je ono sámo. Vol, zabit kot vol, ga vidi le kot še bolj zabitega vola, opica kot afnastega opičjaka, svinja kot krulečega merjasca, ptica kot žgolečo ptico pevko. In zaradi tega tudi človek svojega boga nariše kot človeka; na primer v liku Zevsa, ki boginjam, vsem bogovom in ljudem boguje na Olimpu. Zato ni nič nenavadnega, da si človek tudi vsako drugo stvar ali pojav, dogodek in še kaj predstavlja in razlaga “v dobro sebi”, skladno s svojimi željami, s svojo notranjo podobo. Teh razlag je lahko seveda več in celo nasprotnih, če je res, kar mnogi trdijo: da je v posamezniku lahko prisotnih tudi več osebnosti. Vsaka osebnost namreč neguje svoj pogled na svet okoli sebe.

To se kaže tudi v odnosu vsakega posameznika in naroda do materinščine in njenega zapisa v knjigah, časopisih itd. Vsakdo zagovarja nekoliko drugačna določila, kakšen naj bo lep knjižni jezik, vsi pa zahtevamo, naj bo en sam - pravilen in popoln. Vendar taka sodba ni najboljša. Kajti kot se materinščina deli na več plasti, ki so utelešene v narečjih, ulični slovenščini, v pogovornem jeziku itd., se tudi njen knjižni jezik cepi na več delov in odtenkov - ki so vsi pravilni, pa čeprav se v njih uporabljene besede med seboj razhajajo in razlikujejo. Pravilni so zato, ker so usklajeni s snovjo, ki jo obravnavajo. Ta usklajenost je temeljna zahteva, ki jo morajo izpolnjevati, da veljajo za pravilne.