Gozd je vir našega zdravja, našega življenja

“Biba je prišla k hiši pred kakimi trinajstimi leti, jaz pa sem se začel ukvarjati z gorskim tekom malo pred tem. Zanj me je navdušil Lado Pavliha, ko sva se ponovno srečala med pripravljanjem neke fotografske razstave. Z njim sva največkrat letela na Sabotin, odkar imam Bibo, pa je postal ’najin’ vrh Škabrijel. Me pa Biba spremljala vsepovsod, bila je tudi na novega leta dan na Snežniku. Enkrat smo prišli gor v visokem snegu, hudem vetru in megli, potem pa nama oskrbniki niso dovolili vstopiti. Z družbo smo se kar obrnili in se vrnili na Sviščake. Pri nas je Biba, ki je psička nizke pasme, del družine in gre z nami kamor koli. Sede celo na plovno desko, na sup, in se pusti peljati po vodi, se ji pa počasi pozna starost. Njena pasja leta ustrezajo našim devetdesetim, zato jo rad pohvalim, da sploh ni tako slaba za staro babo, in ji dam priboljšek. Sva pa nekoliko spremenila najine poti. Jih skrajšala in upočasnila. Vedno hodi nekaj korakov za mano in zdi se mi, da njeni čuti niso več tako izostreni kot nekoč. Tega se najverjetneje zaveda tudi sama, zato me počaka, če zavijem z glavne poti in grem nabirat divjo hrano ali slikat kak motiv iz gozda ali panoramo. Enkrat je nisem našel tam, kjer sem jo pustil, in ker se ni odzvala na moje klice sem se že bal, da je imela neljubo srečanje s kako divjo svinjo z mladiči. Pretekel sem vse običajne poti, na koncu pa sem jo našel sredi kolovoza, kjer me je mirno čakala, kot da se ni zgodilo nič. Res neverjetna žival!”