Andrejev sejem v Gorici, sejem vseh sejmov v mestu

Geopolitična vloga in pomen Gorice sta se skozi stoletja spreminjali, in bili, kot ugotavlja profesor Sergio Tavano, vnet raziskovalec deželne (pol)pretekle zgodovine, vedno večji od velikosti mesta samega. K temu je zagotovo pripomogla tudi lega na stičišču treh velikih evropskih kultur, romanske, germanske in slovanske, ki je dolga stoletja porajala svojevrstno svetovljanstvo Goričanov. Primož Trubar, ki je v Gorico prišel leta 1563 na povabilo grofov Thurn (della Torre), je imel svoje pridige in bogoslužja v italijanščini, nemščini in slovenščini, vendar ne po cerkvah, v katere ga oglejskemu patriarhu in Rimu zvesti kleriki niso spustili. Božjo besedo je širil na domu grofa Hannibala von Ecka in na gradu v Rubijah, dokler ga niso iz mesta izgnali, vendar ne zaradi slovenščine, ampak zaradi širjenja luteranstva, ki je sicer imelo kar nekaj pristašev med vsemi mestnimi sloji. Kot je oče slovenske pisane besede navedel v pismu Ivanu Ungnadu baronu Sovneškemu, državniku in podporniku tiskanja protestantskih knjig v slovanskih jezikih, je po odhodu pridigal še v cerkvi v Svetem Križu (danes Vipavskem Križu) in bil na svojo pridigo v treh jezikih tako ponosen, da je predlagal njen tisk.

Incident na pustnem plesu

V zapisih iz sredine 19. stoletja, na katere se lahko naslonimo, ko poskušamo razumeti goriški vsakdan, je ta občutek večkulturne pripadnosti že močno izpuhtel. Peter Kozler, mnogim znan po Zemljevidu slovenskih dežel in pokrajin iz leta 1852, je sicer menil, da Gorica ni italijansko mesto, “ker tam že v mestu dosti Slovencev živi, v predmestjih Prestav, Staragora, Cengrof in v selih okoli mesta (Šempeter, Sv. Andrej, Solkan, Pevma, Podgora) je pa večina slovenska”, vendar je kanalski rojak Anton Leban s psevdonimom Mozirski v časopisu Soča (štev. 14-16 v letu 1876) sodil, da tvorijo večino mestnega prebivalstva Furlani, “mej njimi mnogo slovenskih renegatov ali nezavedno polaščenih hribovcev, vulgo 'gorjancev', kar spričujo uže njihova slovanska imena” (citirano po Branko Marušič,V Gorici pred 100 leti, Koledar Mohorjeve družbe 2003). In res, na procesu druščini fantov in deklet, ki so leta 1863 povzročili incident na pustnem plesu, oblečeni v rdeče bluze in sive hlače Garibaldija in njegovih vojakov, najdemo Cernetige, Juche, Pauline, Bascarje, Bregante, Kosmitze, Lebane, Mosettige, Paussige, Riavize ...