Pred njimi se nihče ne more skriti
Mednarodno pravo in svetovni red, kot smo ga bili vajeni, ni izginilo z vojno med ZDA (Izraelom) in Iranom, temveč z odpovedjo načelom neuporabe sile in nevmešavanja v notranje zadeve suverenih držav, kar je predstavljalo civilizacijski dosežek 20. stoletja. Kot da so zdajšnji odločevalci, pa ne samo politiki in pomembneži, temveč tudi celotne generacije, pozabili na človeško klanje v dveh svetovnih vojnah. Kot da ga podcenjujejo ali ne verjamejo, kako kruto je bilo. Ko se glavni akterji požvižgajo na mednarodno pravo, torej na pravila obnašanja in delovanja v mednarodnih odnosih, ne obstaja nobeno pravilo več, ni omejitev. Velja zgolj pravilo močnejšega, na katerega je Trump prisegal že pred vstopom v politiko.
Bolj kot ponavljanje dejstev - prav vsa držijo -, da Iran predstavlja grožnjo mednarodnemu miru, da množično krši človekove pravice ter da ima kot vsaka druga suverena država pravico do lastnega modela gospodarskega razvoja, in še, da se ZDA obnašajo imperialistično, je treba analizirati, kaj je pokazal napad na Iran.
Prva ugotovitev je zastrašujoča premoč ameriške (in izraelske) vojaške tehnologije. V treh letih je Izrael (s pomočjo ZDA) premagal Hamas, obglavil Hezbolah (spomnimo se eksplozij mobilnih telefonov), ubil iranske voditelje, sirska družina Asad si je zatočišče morala najti v Moskvi ... Natančnost izstrelkov in obveščevalni podatki Izraelcev so fascinantni in dajejo sporočilo, da se pred njimi nihče ne more skriti.
Druga ugotovitev je oslabitev Rusije, ki svojih zaveznikov ne more niti zaščititi niti jim pomagati. Izgubila je vpliv v Moldaviji in Romuniji, Ukrajina je tako ali drugače na poti na zahod, padla je Sirija, Venezuela, Armenijo ni zmogla zaščititi pred Azerbajdžanom in sedaj niti Iranu ni v veliko pomoč. Če ne bi imela jedrskih konic, bi Rusija bila zgolj regionalna sila.
Mnogo bolj kompleksno vprašanje pa je, koliko časa lahko traja ta vojna. Iran ni neka banana republika, ima ponos, naravne in človeške resurse, tradicijo kljubovanja tujcem ... Dežela je tako gorata, da jo s kopensko vojaško silo ni mogoče obvladovati, brezobzirno bombardiranje pa tudi ne prinese končne rešitve. Snovalci napada so tako najbrž računali na upor zatiranih Irancev, a je vprašanje, koliko Irancev bo “igralo” za izraelske cilje - to bi bilo enako izdaji. Če se vojna ne bo končala v petih dneh, bodo pritiski za konec sovražnosti še večji, saj z bojevanjem vsi izgubljajo. Zalivske države izgubljajo imidž mest prihodnosti, ki so ga desetletja gradile, krst ameriških vojakov niti republikanci ne bodo mogli opravičiti, izraelskim civilistom že preseda posedanje po zakloniščih, cene nafte rastejo ... Razloge za mir torej imamo, le odločevalci morajo sprejeti odločitev.