Zmajeva glava kot opozorilo

Vrag je vzel šalo. Če smo še do nedavnega menili, da so Trumpova hlastanja po Grenlandiji zgolj prazne marnje ostarelega moža, je po osupljivo drzni ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura jasno, da je treba Trumpove besede jemati precej bolj resno, kot smo jih doslej.

Prvi mož ZDA je izkoristil skoraj božansko moč tehnološko najnaprednejše vojske in obglavil venezuelskega zmaja, s tem pa vzpostavil grozljivo novo realnost: vsakogar je ponoči mogoče ugrabiti kar iz lastne spalnice - kjerkoli in kadarkoli, tudi tisoče kilometrov stran od Washingtona. Paradoksalno je prav Trump, predsednik države, katere se je Putinova Rusija najbolj bala, normaliziral agresijo, kakršno je še nekaj let prej v mednarodni prostor uvedel prav Vladimir Putin.

Trump je s tem očitno pospešil proces, na katerega je nakazal že ob svoji inavguraciji: delitev sveta na interesne sfere - tebi to, meni ono. Na domačem dvorišču si je zadal podreditev Južne in Srednje Amerike ter s tem obuditev Monroejeve doktrine. Ali bo ob tem drugima dvema velikima pretendentkama, Kitajski in Rusiji, dopustil, da si vsaka odreže svoj kos svetovne pogače, bo pokazal čas.

Trumpova nočna akcija v Caracasu se bere kot scenarij za imeniten hollywoodski film, morda v režiji Michaela Manna ali Ridleyja Scotta, in je nedvomno briljanten vojaški uspeh. Povsem drugo vprašanje pa je, ali gre tudi za dolgoročen strateški uspeh. V primeru Iraka je tuje vpletanje državo pahnilo v kaos, ameriškim upraviteljem pa na koncu prineslo neštete glavobole. Trumpova poteza obenem nima pravne podlage. Predsednik ZDA se je odkrito požvižgal na Ustanovno listino Združenih narodov in mednarodno pravo ter s tem ogrozil same temelje mednarodnega pravnega reda. Z lahkotnostjo je ignoriral tudi ameriško zakonodajo, ki predsedniku ne dovoljuje vojaških akcij brez razglasitve vojne ali izrecnega pooblastila kongresa. Niti odstavitev krvoločnega diktatorja, ki je pobil stotine, najverjetneje tisoče političnih nasprotnikov, mu tega pooblastila ne daje.

V Evropi pa se še vedno premalo zavedamo, da nam po novem nevarnost ne preti več zgolj z vzhoda, temveč tudi z do nedavnega prijateljskega zahoda. Medli odzivi evropskih politikov na pripetljaj v Venezueli to jasno potrjujejo. Trump ne skriva, da mu niso pogodu niti kolumbijska niti mehiška vlada. Znova je obudil tudi zahteve po Grenlandiji, ozemlju, ki pripada Danski, s tem pa Evropski uniji in Natu. Čeprav se scenarij, v katerem bi ameriški črni jastrebi namesto nad tropski Caracas poleteli nad zasneženi in zaspani Nuuk, zdi skoraj nemogoč, nas zadnja dejanja učijo, da je tudi na takšne - še včeraj nepredstavljive - scenarije treba obravnavati kot resno možnost. •